Evropska unija je gospodarska povezava članic in družbeni dohodek, ki teče od manj produktivnih k bolj produktivnim članicam, ostaja pa v bolj produktivni Nemčiji (največ) in tudi davki ostajajo v Nemčiji. Če bi nemška podjetja, ki po izkoriščevalsko nizkih cenah kupujejo polproizvode od podjetij v Sloveniji, samo dohodek od njihovega izvoza delila s slovenskimi dobavitelji po načelih skupnega dohodka, kot je bil teoretično utemeljen v nekdanji skupni državi, bi bila Slovenija bogatejša za tri milijarde evrov. Lahko si samo zamislimo vsote, ki bi šle 40-milijonski Poljski ali 20-milijonski Romuniji.

V Združenih državah so plače v vsej državi bolj ali manj primerljive, samo število brezposelnih je v zaostajajočih delih države nesorazmerno visoko. V Evropski uniji so razlike med plačami enormne (drugačne niti ne morejo biti), ker Evropska unija ni in ne more biti država. Tudi Združene države so zveza držav in to se odraža v pristojnostih vsakega od obeh domov njihovega kongresa.

Senat kot predstavništvo držav ima močnejšo vlogo. Znana je anekdota iz časov predsednika Franklina Roosevelta, ki je nastopil predsedovanje leta 1932, v času velike gospodarske krize. Zaradi krize je predsednik sprejemal ukaze in predlagal zakone, kakršnih dotlej ni bilo. Njegovi nasprotniki so prišli k njemu in mu rekli: »Saj vendar veste, da so vaši ukazi in zakoni protiustavni, zakaj to delate?« Predsednik jim je odgovoril: »Z vami ne bom razpravljal o ustavnosti ali neustavnosti svojih ukazov in zakonov, ampak zagotavljam vam, da bom po potrebi, s pomočjo svojih prijateljev v senatu, imenoval toliko sodnikov vrhovnega sodišča Združenih držav, da bo sodišče odločilo, da so moji ukazi in zakoni v skladu z ustavo. Če ima predsednik večino v senatu, zmore marsikaj.«

Ameriška ustava je kratka (iz leta 1787) in nejasna. S svojimi odločitvami jo razlaga vrhovno sodišče Združenih držav. Senatorji (100) so izvoljeni za šest let in jim dobršen del mandata ni treba pogledovati proti naslednjim volitvam. Poslanci v predstavniškem domu (450) so izvoljeni za dve leti in morajo kmalu misliti na naslednje volitve. Stranke imajo manjšo vlogo kot v Evropi. Kandidate za predsednika, podpredsednika in za kongres jim običajno vsilijo lobistične skupine. Volilci sodelujejo že v kandidacijskem postopku in v strankah sploh ni velikih političnih osebnosti. Politična osebnost postaneš, ko si izvoljen.

V Evropski uniji ima odločilno besedo njeno uradništvo, ki je praktično brez nadzora in dobro plačano. V Evropski uniji mora biti vse regulirano (število in velikost kumaric v kozarcu, poslovanje letalskih družb, zdravniški pregledi za voznike motornih vozil in nabiranje gob itd). V Združenih državah je predpisov mnogo manj in uradniki mnogo odločajo po prostem preudarku (po zdravi pameti). Združene države vladajo svetu s pomočjo dolarja, vojske in obveščevalnih služb, v Evropski uniji pa vlada Nemčija z evrom in za fasado Unije. Združene države so država, ki skrbi za svoje korporacije in tudi za svoje državljane, Evropska unija pa skrbi, da vsa povezava služi interesom Nemčije. V Evropski uniji velja pravo samo v toliko, kolikor je pravo orodje vladajočih elit.

Ustanovna pogodba je drugačna od tiste, ki je bila sprejeta na referendumih. Ko je Poljska za predsednika evropskega sveta predlagala drugo osebo, so njen predlog preslišali in izbrali Donalda Tuska, ki sploh ni bil kandidat.

V Združenih državah ni nič neobičajnega, če ima večino v enem ali obeh domovih kongresa stranka, ki ni predsednikova. Žal je res, da je za normalno funkcioniranje njihovega gospodarstva nekaj izkoriščanja nujno potrebnega. Tudi razlike v razvitosti med posameznimi območji ali državami so sprejemljive, dokler niso prevelike.

Mednarodna trgovina, ki poganja gospodarsko rast sveta, se bo morala prej ali slej vrniti k vsaj srednjeročno izravnanim zunanjetrgovinskim bilancam (nihče ne more kupovati blaga, če ga ne more plačati) in takrat bo konec prevlade Nemčije in Kitajske z njunimi zunanjetrgovinskimi presežki (zunanjetrgovinski presežki enih pomenijo do centa enako visoke zunanjetrgovinske primanjkljaje drugih).

Janez Škulj, Velike Lašče