»Ne moreš nastopati več kot kakšnih osem let, ne da bi izvajal tudi narodno-zabavno glasbo,« je pred tremi meseci pojasnil Vili Resnik. No, minuli teden je na teh straneh Aleš Bartol, klaviaturist zasedbe Mambo Kings, navrgel, da trend, ko mora biti na vsaki zabavi, ne samo na tisti z narodno-zabavno glabo, prisotna tudi harmonika, popušča. Da Slakova V dolini tihi in druge značilne viže ne dosegajo več nujno takšnega odziva, kot so ga pred desetimi ali še petimi leti.

Najprej fičko, potem harmonika

Do tega statusa se je harmonika pri nas sicer trudoma prebila. Zunaj žanra narodno-zabavne glasbe v predosamosvojeni Sloveniji praviloma nikdar ni krojila osrednjih glasbenih lestvic. Z nekaj izjemami. Naša Lidija zasedbe Lačni Franz je eden znamenitejših prebojev tega inštrumenta v slovenski pop, čeravno so Franzi harmoniko uporabili že tudi pri pesmi Stari vojak na plošči Ikebana iz leta 1981. Zunaj narodne glasbe harmoniko v starih predosamosvojitvenih časih najdemo še v avantgardno progresivnih Begnagrad, medtem ko celo za Agropop harmonika ni bila značilen inštrument, čeravno je ansambel izhajal iz narodnjaških harmonij. Enako velja za skupino Don Juan, medtem ko se je Rendez-Vous, kot še en predstavnik tako imenovanega »govejega« popa, v skladbi Debela dekl'ca vendarle okoristil s harmoniko.

Harmonika je bila stigmatiziran inštrument. Veljala je za nekaj, kar pripada narodno-zabavni glasbi. Zunaj nje je predstavljala zadrego. Zato narodno-zabavna glasba tudi ni zmogla neposredno posegati v pop. Poskus Henčkov s skladbo Polka, hibrida valčka in rock'n'rolla iz leta 1984, je ostal znotraj narodnjaških okvirov. A posreden, recimo mu prikrit vpliv narodne glasbe na pop se je vseeno dogajal. Braco Doblekar, klarinetist, saksofonist in kongoist številnih zasedb, med drugim Hazardov, je nedavno pojasnil vpliv alpskega momenta na opus najuspešnejše slovenske pop zasedbe: »Za zvok Hazardov je pomemben Jože Privšek. On se je domislil nečesa, čemur se reče big polka

A če odmislimo sporadične primere, kot je skladba Backstreet girlRolling Stonesov iz leta 1967, se harmonika v popu ni pojavljala. Borut Zagoranski, profesor harmonike na ljubljanski Akademiji za glasbo, pojasnjuje: »Nasploh je harmonika eden najmlajših koncertnih inštrumentov, literatura za njo pa ni starejša od 60 let, kar je v primerjavi z drugimi inštrumenti malo. Ko je bila v začetku 19. stoletja izumljena, je hitro postala priljubljen narodni inštrument po vsem svetu, ji je pa priljubljenost izrazito upadla v 60. letih prejšnjega stoletja s pojavom skupine Beatles oziroma pop glasbe, ko je harmoniko po priljubljenosti in po njeni družbeni vlogi zamenjala kitara. Zanimiv podatek je, da so bile do leta 1960 ob avtomobilih fiat drugi najbolj cenjeni italijanski izvozni artikel harmonike.«

Od Toma Waitsa do Slovenskega pozdrava

»Džentelmen je človek, ki zna igrati harmoniko, vendar je ne igra,« je nekoč izjavil Tom Waits. Vseeno je ta ameriški kantavtor širši preboj dosegel šele z albumi, na katerih se je dalo zaslišati tudi harmoniko. Torej z Rain Dogs in Frank's Wild Years iz let 1985–1987. Nasploh se je začel status harmonike v popu spreminjati v osemdesetih letih. Okrepila se je priljubljenost etnoglasbe. Leta 1982 so začeli delovati Pogues, irski veseljaki, ki niso mogli shajati brez harmonike. Talking Heads so jo leta 1985 uporabili v uspešnici Road to Nowhere, Paul Simon pa leta 1986 na plošči Graceland oziroma v skladbi The Boy In The Bubble. Tudi na Novem rocku je leta 1989 nastopila zasedba s harmoniko Oyster Band.

V 90. letih se v naših krajih pojavi ansambel Orlek, inventivni novi harmonikarji, kot je Miha Debevec, in še kdo. A to so bila devetdeseta leta. Narodno-zabavno in zabavno se je še ločevalo. Potem pa je s plagiatom skladbe Moj muzikant Vilija Petriča iz leta 1972 udaril DJ Ötzi. Njegovi priredbi iz leta 1999 se je reklo Anton aus Tirol, ki jo je kasneje priredilo nekaj slovenskih ansamblov, tudi Brendi. Pot za harmonikarski turbofolk je bila zastavljena. Čuki, ki nikdar prej niso bili bend s harmoniko, so leta 2000 posneli ploščo Narodni Čuki. Leto kasneje so to nadgradili s Ferrari polko, trend pa je dobil poseben zagon leta 2004, ko je Atomik Harmonik s skladbo Brizgalna brizga obče povozil kompletno konkurenco. Istega leta je bilo v Ljubljani evropsko rokometno prvenstvo, na katerem je bila osrednji hit AvsenikovaGolica. Naslednjih deset let so bile harmonike v zaznavni ofenzivi. Harmonike vseh barv. Črne, bele, rožnata. V nešteto novih narodno-zabavnih bendih. Spomnimo se, leta 2010 je Slovenijo na evrovizijski popevki zastopal ansambel Roka Žlindre s Kalamari in skladbo Narodno-zabavni rock. Predvsem pa je trend navrgel Modrijane, ki so s hitom Ti moja rožica leta 2011 presegli narodno-zabavne okvire in zasedli vse lestvice. Pa ne samo to. Že nekaj sezon je osrednja zabavna oddaja na RTV Slovenija Slovenski pozdrav, torej oddaja izrazito narodno-zabavnega harmonikarskega značaja.

Modrijani bodo igrali glasbo skupine Queen

A prav pri Modrijanih se da v zadnjih poskusih zaznati odmikanje od čiste narodno-zabavne matrice. Po novem se lotevajo tudi igranja glasbe skupine Queen. Njihov harmonikar Rok Švab takole pojasnjuje razmere: »Kjer je harmonika prisotna tradicionalno, njena priljubljenost ne upada. Ni pa več tako, kot je bilo pri turbofolku, pri katerem sta bila harmonika in boben osrednja inštrumenta. Naš turbofolk je minil, ker so si bili izvajalci preveč podobni. To, kar smo mi naredili s komadom Rock me, ni več turbofolk, čeprav gre za odmik od tradicionalne narodne glasbe, pri kateri je polka polka, valček pa valček. Iščemo svežino in različne pridihe. Sodobne ritme s sodobnimi zvoki, kljub temu pa je dve tretjini našega programa še vedno narodno-zabavnega. A razumljivo je, da mlajši ljudje iščemo nove stvari. Tudi skupina Beatles je šla v Indijo. Kaj pa so konec koncev Avseniki? Tudi oni so hibrid starega godčevstva in swinga in kot taki so bili odmik ter invencija.«

Vsak trend ima svoj vzpon, vrhunec in spust. Kar zadeva harmoniko in njeno zadnja leta trajajočo ofenzivo, se zdi, da je svoj vrhunec doživela in bi se znala povleči nazaj. V žanrske narodno-zabavne vode. Je pa v tem času zase storila ogromno. Prebila se je v akademske vode oziroma kot pravi profesor Zagoranski: »V teh časih harmonika kot koncertni inštrument doživlja pomlad, saj za skladatelje predstavlja svež zvok in za harmoniko rado pišejo.«