Tokrat pozornost usmerjamo k štedilnikom na trda goriva, kjer se združijo kuhanje, pečenje in ogrevanje prostora. Štedilnik je bil nekoč obvezen kuhinjski element, ki so ga v ozadje najprej potisnila plinska kuhališča, nato še steklokeramične in indukcijske plošče. Vendar pa ljubitelji klasičnih kuhališč ostajajo in kot kaže je tržišče precej živahno, saj hitro najdemo več proizvajalcev klasičnih štedilnikov na drva, pa tudi zidanih. Štedilniki se v kuhinje vračajo kot nadstandardna kuhališča za posebne priložnosti, tehnično izpopolnjeno drobovje pa jih naredi primerne tudi za potrebe sodobnega uporabnika.

Vzdušje preteklosti, znanje sodobnosti

Sodobni štedilniki ohranjajo pri uporabi in videzu precej romantike starih predhodnikov, v resnici pa se v njih skriva kopica sodobnega znanja s področja pečarstva, ogrevanja in celo elektronike. Poglejmo na primer kuhališče. Nekoč je bila to izključno litoželezna plošča, izdelana v enem kosu ali sestavljena iz odstranljivih obročev. Tipov kuhališč je danes bistveno več, od poliranega jekla do atraktivnih steklokeramičnih plošč, skozi katere preseva ogenj pod njimi. Precej pogost način izvedbe zidanega štedilnika na trda goriva je kombinirano kuhališče, kjer imamo ob kurišču nameščeno še plinsko, indukcijsko ali steklokeramično kuhališče. Takšna postavitev omogoča hitro kuhanje na sodobnem kuhališču ali počasnejše na ognju, ki ga uporabniki na primer zakurijo ob koncu tedna, ko je na voljo več časa za počasnejšo pripravo hrane.

Štedilnik s pečico, ki ima lahko celo termostat

Iz kuhališča se spustimo v kurišče. Sodobni kamini omogočajo premikanje kurilne rešetke, tako da lahko prostornino kurišča poljubno spreminjamo. V hladnejših mesecih ponuja večje kurišče več prostora za gorivo in zagotavlja počasno segrevanje, v toplejših mesecih se z manjšim kuriščem zmanjša tudi količina drv, potrebnih za segrevanje kuhališča. Proizvajalci sodobnih kaminov ponujajo številne komercialne rešitve za udobnejše kuhanje in med njimi so mehanizmi za doseganje hitrejšega kuhanja. Usmerjanje plamena ali dovajanje večje količine svežega zraka omogoči hitro razgorevanje ognja na višje temperature. Če so kurišča štedilnikov zrakotesna, zraka za izgorevanje ne črpajo iz prostora, v katerem so nameščena. Količina dovedenega zraka se uravnava samodejno, s čimer se zagotovi optimalno izgorevanje drv z minimalnimi emisijami. Večina štedilnikov na drva ima ob strani pečico, ki je z razvodom toplote enakomerno ogreta z vseh strani. Pri pečici lahko pričakujete vsaj termometer in osvetlitev, na boljših štedilnikih pa celo nekakšen termostat. Ta je povezan s samodejnim dovajanjem zraka, ki se prilagaja temperaturi v pečici in tako zagotavlja konstantno toplotno moč, če je na voljo dovolj goriva.

Štedilnik kot del centralnega ogrevanja

Štedilnik na trda goriva je lahko priključen na sistem centralnega ogrevanja. Predvsem v manjših objektih z eno etažo je lahko štedilnik tudi edini vir toplotne energije, čeprav nekateri proizvajalci obljubljajo, da je s štedilnikom možno ogrevati celo površine nad 100 m2. Centralno ogrevanje prek štedilnika je precej enostaven sistem, na katerega je smiselno priključiti največ pet radiatorjev. Poleti se med kurjenjem zapre dotok vročih plinov na toplotni izmenjevalnik, da je možna uporaba štedilnika brez segrevanja radiatorjev, se pa še vedno segreje prostor, v katerem stoji štedilnik. Pri montaži je obvezna namestitev tlačne posode, zalogovnik toplote pa zaradi prostorskih zahtev največkrat ne pride v poštev. Odsotnost slednjega ter razmeroma majhno kurišče v primerjavi s klasičnimi kotli pomenita sprotno nalaganje drv ter ohlajanje objekta po koncu kurjenja, kar pa ljubiteljev klasičnih štedilnikov verjetno ne bo odvrnilo od naložbe. Ogrevanje hiše med kuhanjem oziroma kuhanje med ogrevanjem hiše je vsekakor privlačen argument.