Škoda, da ni bilo nikogar, ki bi vprašal, ali bi bilo bolj pravično, če bi tudi danes še naprej demokratično umirali zaradi črnih koz. Ve se, da so črne koze svoje čase odpravili s cepljenjem. Daleč od tega, da bi oboje primerjal, gre zgolj za vprašanje, ali imajo oboleli pravico demokratično prenašati okužbo na necepljene in ti spet naprej na še druge necepljene, ali pa o tem sploh nima smisla na široko razpravljati, ker ima v demokraciji vsakdo pravico, da misli najprej samo nase. In da to temeljno pravico tudi javno zagovarja na vse možne načine. Če je tako in so vsi za to, bom pač tiho.

Lahko je tudi tistim onstran Karavank, ki kar vrtajo svojo polovico predora, ne da bi šli skozi vse faze procedur demokratičnega pritoževanja, nagajanja, ugovarjanja, zavračanja, ponovnega pogovarjanja … oni tam preprosto vrtajo. Tudi drugod pod Alpami vrtajo, a se niso nikjer trideset let pogovarjali, da potem ne bi vedeli, kje naj vrtajo. Je pa res, da še danes ne znajo potegniti železniške trase tako, da bi bilo za 27 kilometrov potrebnih kar pet predorov in 17 viaduktov. Zato pa gradbinci ne bodo nikoli niti v sanjah zaslužili toliko, kot bi lahko, če bi bili mi zraven.

A nazaj k zdravstvu, kjer niso samo zdravniki in bolniki, kot si vsi predstavljajo; vmes je tudi sistem, velikanski sistem z razvejanimi strukturami, na vrhu katerih sedi čisto zgoraj minister za zdravje, ki se dela, kot da s svojimi direktorji direktoratov vse obvlada. Mu bom povedal, česa ne obvladuje: je dobila zdravstvena zavarovanka obvestilo, da naj pride na kontrolni pregled tega in tega dne, točno ob osmih zjutraj oziroma deset minut prej, da ne bo zastoja. In je prišla, ker je disciplinirana in je vzela obvestilo zares in se postavila v dolgo vrsto pred okence, ker so bili najbrž vsi naročeni za deset minut prej. Ko je prišla na vrsto in so jo odkljukali, so ji povedali, kam naj sede na hodnik in počaka, da jo bodo poklicali. Točno čez tri četrt ure so jo res. In ko so pogledali izvide, so ji rekli, da gre lahko domov, ker ob zdravilih, ki jih jemlje, kontrole niso potrebne.

Obisk pa vendarle ni bil zaman. Starejša gospa, soseda s hodnika, ki je že prej trkala na vrata sestre, na katerih je pisalo Ne trkati!, je zdaj trkala še bolj odločno. In vrata so se odprla: »Ali ne znate brati, da se ne trka!« so jo nadrli, odločna gospa pa kljub starosti s povzdignjenim glasom: »Znam brati, a sem morala zaradi inkontinence na WC, na edinega, ki je na voljo – a je zaklenjen … na vratih pa piše, naj za ključ potrkamo po vratih sestre. Hotela sem vam samo povedati, da ni več treba, ker sem že…«

Vem, da sem malenkosten, a hotel sem samo s primerom povedati, kako je demokratična misel očitno že prodrla navzdol v vse pore struktur, kjer veselo deluje samodejno, in sploh ni več pomembno, kateri minister in kdo še sedi na vrhu, spodaj, kjer so bolniki, se demokracija že uveljavlja sama od sebe.

Milan Maver, Ljubljana