Trpinčenje na delovnem mestu je kaznivo dejanje. Zakaj družinski oziroma osebni zdravniki in specialisti psihiatri, kamor se žrtve najprej zatekajo, ne prijavljajo tožilstvu sumov kaznivega dejanja trpinčenja na delovnem mestu? Koliko trpinčenja so odkrili tožilci? Ali ni to njihova uradna dolžnost? Oblast očitno raje vidi, da se to ne počne, saj država nima razdelanega koncepta, ne mreže in specializiranih institucij za profesionalno obravnavo in pomoč žrtvam, kot to imajo naše zahodne sosede. Svetovne raziskave kažejo, da naj bi od 50 do 70 odstotkov žrtev mobinga zbolelo za kompleksno posttravmatsko stresno motnjo. Naša politika skrbi za podjetnike, ne za podjetja, saj skrbi predvsem za privilegirane »vodilne«, menedžerje, vse od izvedene nepravične privatizacije, ko so menedžerji postali še lastniki na račun podjetja, ne pa z vložkom lastnih sredstev. Seveda so tudi številne izjeme. Politika je dovolila nepravično lastninjenje družbenega premoženja, na račun podjetja, nizkih plač in še nižjih pokojnin, na račun brezposelnih in mladih, ki selijo v tujino.

Vse to je rezultat znanja in morale naše elite, predvsem na javnih univerzah. V Sloveniji približno 60 odstotkov zaposlenih trpi nasilje, stres na delovnem mestu in oboleva, čemur ne bo kos noben zdravstveni sistem. V razvitih državah vlade, s pomočjo znanosti oziroma stroke, pripravijo vizijo razvoja in nato opredelijo strateške cilje ter strategijo za dosego ciljev. To je najzahtevnejše politično delo. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so namreč tudi merilo za vizionarsko sposobnost vsake politike. Če pa vodstvo države in enako potem vodstva podjetij ne opredelijo kvalitetnih, realnih ciljev razvoja in temu ustrezne strategije, je pravilo, da država in njeno gospodarstvo nista konkurenčna na trgih, izostanejo rezultati, ki jih potem čutijo predvsem zaposleni. Mnogi zato doživljajo trpinčenje na delovnem mestu, saj vodstva ne sprejmejo odgovornosti za neuspehe.

Naša družba bolj ali manj tolerira mobing, ga slabo odkriva, slabo sanira in sankcionira. To sem sam bridko okusil, ko sem predčasno moral zaključiti kariero. Pojav se veča, zato se veča gneča pri družinskih zdravnikih in nato pri psihiatrih, a za zdravstvo primanjkuje denarja. Spirala, ki ji ni konca, dokler država ne razišče, koliko je trpinčenja na delovnem mestu in seveda kolikšna je škoda, človeška in materialna. Kot opažam, oblast raje vidi, da se mobing ne prijavlja, saj država nima razdelanega koncepta, ne mreže in specializiranih institucij za profesionalno obravnavo žrtev mobinga kot naše zahodne sosede. V Nemčiji je pred leti študija pokazala, da podjetja zaradi strahu sodelavcev na leto izgubijo 100 milijard evrov, v Avstriji mobing na leto povzroči več kot tri milijarde evrov škode, v Švici pa 4 milijarde frankov. Švica obravnava mobing v okviru ministrstva za gospodarstvo. Lani sta celo evropski parlament in Evropska investicijska banka plačala žrtvi mobinga 10.000 evrov odškodnine.

»Največjo skrb vzbujajo slabo vodenje in upravljanje države, sistemska korupcija ter trpinčenje (mobing) na delovnem mestu. Posameznike s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih najdemo vsaj petkrat pogosteje kot v splošni populaciji. Takšni ljudje bodo poskušali uspevati na račun drugih.« Tako meni mag. Dušan Nolimal, dr. med., specialist socialne medicine z Inštituta za varovanje zdravja. Kdaj bomo v Sloveniji zvišali dodano vrednost na zaposlenega z večjim vložkom znanja ter manj garanja in nič trpinčenja?

Franc Mihič, Ribnica