Pljuča so predvsem uprizoritev izredne igralske koncentracije in preciznosti, kar v največji meri zahteva že samo besedilo. Gre za natančno orkestriran dialog mladega para, neusahljiv plaz besed, ki se po njegovem vprašanju glede morebitnega potomstva izreka kot neobtesan miselni tok in na tej platformi tuhtanja o lastni poti ter stanju sveta razgrinja past pretiranega intelektualiziranja življenja. Nenavaden paradoks intime, ki zaznamuje situacijo, režiser Žiga Divjak jasno zaobjame s scensko postavitvijo. Občinstvo umesti na oder Male drame, na podolgovate klopi na obeh straneh ozkega prizorišča, v bližino osebnega, varnega prostora partnerske pogovorne zaupnosti. Obenem igralca posede na skrajna konca prizorišča in razdalja med njima poudari prav izgubljeno intimo, odtujenost od lastne sposobnosti za čutenje in doživljanje, ki se je naselila v preplavljajočem razglabljanju in preračunavanju življenjskih opcij ob prizadevanjih kako biti dober človek. Resda se nepotvorjeno razdajata kot občutljiva posameznika, ki jima ni vseeno, kakšen ogljični odtis puščata planetu in kako udejanjata svojo družbeno odgovornost, a prav skozi tovrstno perspektivo pronica degenerativni princip globalnega ustroja, ki zmedo sistemskih problemov pretaplja v notranjo prisilo osebne korektnosti, jo nalaga na pleča »odgovornega«, »dobrega« posameznika in v njem imobilizira vsakršno moč za življenje.
Razdalja med igralcema gledalcu onemogoča, da vidi oba hkrati, a se zdi morda celo povsem dovolj, če ju le sliši, v kolikor situacija poskrbi za sugestivno zaznavanje njune prisotnosti. (Foto: Peter Uhan)
Njun po-govor je tako vseskozi iskanje, kako se znajti v svetu, za kaj se odločiti, poln dvomov in neizoblikovanih premislekov, kar se v popolnosti izraža tudi v je...
S prvencem Alien Express, ki je za sodobnoplesno sceno pomenil svojstveno sprego urbanih plesnih tehnik in kontaktne improvizacije in je bil tvegano...