Koncept Bio, Industrial Acoustica Impro skladatelja, oblikovalca in raziskovalca zvoka Boštjana Perovška je zvočni okvir eksperimentalne in elektroakustične glasbe, znotraj katerega umetnik razvija svojo zvrst, bioakustično glasbo. Tokrat bosta v Trubarjevi hiši literature z njim pregnetovalca zvoka mehiški kitarist Mauricio Valdes in slovenski komponist Brane Zorman.
Vse se je začelo s stenicami
Bioakustično glasbo je Perovšek, sicer tudi eden od članov skupine za eksperimentalno glasbo SAETA, v osemdesetih utemeljil kot novo glasbeno zvrst, ki se je pozneje prijela tudi v mednarodnem prostoru; prvič so ji javno lahko prisluhnili na intermedijskem dogodku Novembrska pričevanja Florjana Gorjana leta 1986 v CD.
»Pri elektroakustični glasbi je izvor v elektronskih in lahko tudi akustičnih inštrumentih, zvok pa se elektroakustično obdela. Enako je pri bioakustiki, le da osnovni zvočni material ne izhaja iz elektronskih generatorjev, ampak bioloških, v mojem primeru živali, predvsem žuželk,« pojasnjuje skladatelj.
Prelomna je bila skladba Stenice, mrož in vrata plešejo kolo iz leta 1986, ki je nastala na podlagi 80 ur posnetkov zvokov stenic dr. Matije Gogala. Za efekt je namesto činel dodal zvoke mroža, k temu pa še zvoke škripajočih vrat. Skladbo je pred nekaj meseci nadgradil in izvedel na odprtju nove zvočne galerije Steklenik v parku Tivoli.
Med znanostjo in umetnostjo
Poskusov ustvarjanja glasbe z naravnimi zvoki je v zgodovini glasbe že veliko, »ne nazadnje je že Carlos Santana album Caravanserai zagnal s črički. Vendar je pri njem šlo za drugačen pristop; te zvoke je uporabil za zvočno zaveso, kot zanimiv, lep zvočni dodatek. Medtem ko sam gradim na sistemu sinonimiziranja, torej izdelave sinonimov, ki bi jih sicer lahko naredil z akustičnim ali elektronskim inštrumentom, a sem poiskal sinonim v izvornem kodu. Lahko je tudi obratno, ko recimo slišimo bobnati stenice in potem ta sinonim prenesemo v neki inštrument.«
Sodelovanje znanosti in umetnosti v času, ko se je začel ukvarjati z bioakustično glasbo, ni bilo ravno samoumevno. Zdaj ima med znanstveniki stalne sodelavce, ki za svoje raziskovalne namene posnamejo material, Perovšek pa ga uvrsti v svojo partituro oziroma zvočni načrt. »V pomoč so vsi podatki, ki jih kot umetnik dobim od znanstvenikov, recimo čas in okoliščine, v katerih je posnetek nastal; vse to pomaga pri tem, da veš, zakaj določene zvoke združuješ: ali zato, ker jih sicer v naravi ne moreš slišati, ali zato, da jih lahko slišiš. Zame kot laika v biologiji je bilo recimo izjemno atraktivno, ko sem ugotovil, da so vsi zvoki živali pravzaprav zvoki komunikacije, ki pa se med seboj razlikujejo, četudi so določene vrste živali po morfološki zgradbi enake: na različnih koncih sveta enake žuželke različno pojejo. Kot mi, ljudje, ki smo podobne konstitucije, a imamo svoje jezike, dialekte,« pojasnjuje skladatelj.
Zvočni svet žuželk
Če postavite stenico na mizo, je ne boste slišali, kakšnega škržata še, mnogo žuželk pa ne, in jih je treba ozvočiti, pravi skladatelj. »Pri tem gre za odkrivanje zastrtega sveta, za sistem, kako tisto, kar je okoli nas in obstaja, potegniti na plan in v slišno; kako se zavedati tega, da je v svetu, v katerem živimo, okrog nas še veliko drugih entitet, ki jih spregledamo, ker morda nimamo dovolj razvitih čutil ali pa smo, preprosto, ignorantski. Odpira se nam unikaten svet in ga lahko doživimo kot potovanje na drug planet.«
Zvočni svet žuželk je izjemno raznolik in zvoki, ki jih brez ojačitve ne bi nikoli slišali, ga najbolj zanimajo. »Žuželke imajo svoje melodije in svojo ritmiko, ene stenice slišimo ritmično, ene pa celo prepevajo. Podobno je pri škržatih, nekatere se sliši kot ptičje petje.«
Skladatelj hrani veliko posnetkov zvokov različnih žuželk. V zadnjem času ga zanimajo predvsem zvoki pajkov. »Gre za vibracijske signale, ki jih pajki pošiljajo prek pajčevine, in to se da posneti. Te zvoke sem snemal avgusta lani v gosteh pri berlinskih biologih, in prišel do zanimivih zvočnih rezultatov. Vendar imam le nekaj uporabnih posnetkov, saj tudi znanstveniki ne snemajo tako, da kar podstavijo mikrofon in je rezultat že na dlani. Veliko je odvisno od okoliščin, kdaj in kako se snema, znanstveniki imajo svoje postopke dela, ki niso enostavni in so lahko zelo dolgotrajni.«
Takšne posnetke živalskih zvokov redno dobiva tudi v Sloveniji, poleg že omenjenega prof. dr. Gogale sodeluje tudi z dr. Tomijem Trilarjem iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Pogosto skupaj hodita na snemalne pohode, kjer snemata predvsem škržate. »Ko potem te zvoke kombiniram med seboj, rad mešam živali, ki se jih nič ne sliši, denimo stenice, ter živali, ki se jih sliši, kot so čebele, muhe, škržati in ptiči.« Perovšek se trenutno z dvema nemškima znanstvenikoma dogovarja za posnetke zvokov mravelj in termitov. Na kakšen način nato določen posnetek doda v kompozicijo, pa je stvar dolgih raziskovanj in premisleka.
