Redko razmišljam o kategoriji uspeha. Enostavno to ni nekaj, kar bi mi bilo blizu. Predvidevam, da je uspeh kot miselna kategorija bližje poslovnemu svetu. Tam se uspeh meri, za njim se ženejo, si ga želijo. Ko si na odru ali ko ustvarjaš, pa je merilo drugačno. Vprašanje je eno in enostavno: ali se počutiš dobro ali slabo. Če mine dan, ko sem bil ustvarjalen, se počutim dobro. In to, če želite, je bil zame uspešen dan.
Obstaja uspeh, ki je ločen od tega, da se ob njegovem doseganju počutimo izpolnjene?Kdor se znotraj svojega elementa ne počuti dobro, pač ne dela dobro. Ko delaš z lahkoto, ko ne opaziš, da mine 16 ur, te delo polni. Človek, ki se dobro počuti, ko vodi, tisti, ki lahko svojo vizijo uresničuje v sodelovanju z drugimi, je voditelj.
Na konferenci Zlata nit ste sodelovali na okrogli mizi Razvoj ljudi 3.0: učimo se sodelovati. Rdeča nit je bila tako imenovani menedžment 3.0, ki vodenje podjetja definira kot odgovornost vseh zaposlenih, ne zgolj menedžerjev.Nisem strokovnjak za menedžment 3.0, a malce diši po nasvetih, kaj narediti, da bom boljši voditelj, v 20 korakih. Morda je na mestu celo vzporednica s knjigami za samopomoč? Ta industrija je seveda ogromna in potrebuje vedno nove teritorije. Če odvzamem malce cinizma, seveda trend 3.0 prinaša nekaj pozitivnega in daje nove uvide v to, kako biti uspešen in srečen.
Bi lahko ocenili slovenski menedžment?Težko, tega področja ne poznam. Moja vera je, da smo ljudje ne glede na to, kaj delamo, podobni – večina je povprečna, le manjši, zgornji del je odličen. Vendar pa me ljudje v tem smislu ne zanimajo.
Temveč? Kako vas zanimajo?Zanimajo me situacije, v katerih se ljudje znajdejo. In kako se na te situacije odzivajo.
So te vedno ekstremne?Da, v gledališču (in v umetnosti na splošno) se ukvarjamo z nevsakodnevnimi situacijami. Zanima me odziv človeka. To je temelj mojega dela. Poglavitna naloga mojega režiserskega dela je, da v igralcih vzbudim avtentičnost, ne pa zgolj prikazovanje nečesa. Človeku na odru verjamemo, ko on verjame okoliščinam okoli sebe. Dober igralec živi življenje tisti hip na odru pred nami, slab pa ga le prikazuje.
Kako sprožite ta preskok – iz dobrega v boljšega igralca?Imam prednost, da sem tudi sam igralec. Vem, kakšni procesi potekajo v igralcu, ko je v ustvarjalnem procesu, zato skušam ustvariti pogoje, da lahko igralec svobodno ustvarja. Skušam zaznati ovire in jih odstraniti ter tako odpreti prostor za polno ustvarjanje. V gledališču veljajo določene specifike. Slikar, ki ustvarja, ustvarja v trenutku, ko želi, ko ima navdih, za to ne potrebuje ničesar in nikogar. V našem primeru je drugače; ustvarjati moramo, ko pač poteka predstava, v tistem hipu in v javnosti. To so vsekakor okoliščine, ki so za gledališke umetnike, igralce, specifične. Kot režiser zato igralcem skušam omogočit kreativnost, ne le funkcijo. So soustvarjalci, ne lutke.
Podobno kot sodobni menedžerji, ki ustvarjajo pogoje za razcvet opolnomočenih sodelavcev. Kaj je vaše osebno vodilo?Biti odprt, senzibilen, miren v sebi, vedeti, kam želiš, da vsi skupaj potujemo, skušati kakršne koli nezdrave ambicije pri sebi prepoznati in zavreči. Kot režiser imam štiri vloge: voditelj, nosilec vizije – torej nekdo, ki analizira ustvarjalni proces sočasno, ko se ta dogaja, menedžer, ki načrtuje in organizira, in predvsem – človek.
Kako pojmi, kot so sodelovanje, vključevanje, rast in preboj, živijo v svetu umetnosti?Vse to je del ustvarjalnega procesa, po drugi strani pa drži, da v umetnosti ne razmišljamo v teh kategorijah – te so prvenstveno povezane s trgom, prodajo. Prepričan sem, da če bi umetnik razmišljal o rasti in preboju, ne bi zato pisal ali slikal nič bolje. Kdor želi umetniški izdelek prodati, pa o teh kategorijah seveda mora razmišljati.
Na okroglo mizo Zlate niti ste bili povabljeni tudi zaradi izjemnega uspeha predstave Vihar v glavi.Na to predstavo sem še posebno ponosen, saj je nastala v močnem kreativnem procesu s populacijo, ki je neverjetno ustvarjalna, čeprav ji splošno prepričanje oziroma to, kar po navadi vemo o najstništvu, tega ne priznava. To so najstniki. Drzni, pogumni, nekonvencionalni.
Najstništvo je eksplozija kreativnosti, drznosti, vznemirjenja in poguma, a nato nekako uplahne. Zakaj?Razlog je v razvoju najstniških možganov, čigar prefrontalni korteks še ni toliko razvit kot pri odraslem. Če bi znali kvalitete poguma, radovednosti, iracionalnega, ki so nakopičene v najstniških letih, prenesti v odraslost, bi nam to bistveno izboljšalo kakovost življenja. Dobrim menedžerjem in umetnikom to uspeva.
Je to del zavestne odločitve?Zavedati se moramo, kdaj lahko delujemo malce bolj najstniško, radovedno, drzno. Možgani neprestano narekujejo previdnost, odgovornost, zato jih je fino prevarati.
Pa vam to uspeva?Spoznavam se v lastnih omejitvah, odzivih. Tako se učim, kako prevarati sebe, da bi se lahko spustil še globlje.
Kakšni ste?Verjetno mislite kot režiser… Na tiskovni konferenci ob premieri predstave Odhodi vlakov, kjer igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat, je Pirnat na vprašanje, kako je delati z mano, odvrnil, da sem bil »nežen, ampak vztrajen«.
