Rimske številke. Sestav številk, ki temeljijo na sedmih črkah, izhaja iz antičnega Rima, njihova uporaba pa je v 21. (ali XXI.) stoletju že skorajda zamrla. A kljub temu se lahko pohvalimo, da sodimo med tiste, ki jih znamo brati, deloma tudi zato, ker redno igramo tarok, kjer so številke od I do XXI na kartah upodobljene prav z rimskimi. In tako smo pred časom v roke dobili gradivo, na katerem je pisalo – C. Takoj smo vedeli, da gre za številko 100.

»Stotica v sanjah pooseblja nov začetek, ki pa je popolnoma drugačen od tistih, ki ste jih izkusili do zdaj. Simbolizira lahko tudi izjemne dosežke,« se glasi numerološka analiza stotice. Prepričani smo, da so jo prebrali tudi odgovorni pri Audiju, ko so leta 1968 načrtovali predstavitev štirivratne limuzine, ki naj bi poosebljala prav to – nov začetek za znamko in posledično izjemne prodajne številke. 26 let pozneje, ko je sledil poračun doseženega, so si bilo enotni v oceni: uspelo nam je.

Za razvoj audija 100 so zadolžili Volkswagnovo podružnico Auto Union s sedežem v Ingolstadtu, oblikovali pa so ga pod vodstvom vodje oddelka Ruperta Neunerja. Predstavniki sedme sile so si ga lahko prvič ogledali 26. novembra 1968 na salonu v Frankfurtu, v primerjavi s konkurentoma pri Mercedesu in BMW je deloval lažji in bolj atletski, zato ne čudi komentar, da je bolj spominjal na italijana kot pa nemca. Tudi prednji pogon je bil za limuzino tistega časa nekaj posebnega. Šlo je za tedaj največji avto podjetja (dolžinska mera 4,4 metra), ki je bil ob limuzini naprodaj tudi kot kupe; ta je močno spominjal na astona martina DBS, predstavljenega leto prej. Odziv potencialnih kupcev je bil izjemen, povpraševanje je bilo večje od ponudbe, zato so dodatno proizvodnjo linijo s poletjem 1970 zagnali tudi v Volkswagnovi tovarni v Wolfsburgu.

Prvi prek meje enega milijona

Marca 1971 so proizvedli polmilijontega audija, model 100 pa je postal komercialno najuspešnejši audi v zgodovini podjetja. Do leta 1976 so izdelali že dva milijona audijev, od tega 800.000 enot modela 100, kar je skorajda trikratno preseglo začetne napovedi. Predstavili so tudi prototip štirikolesno gnanega, a je bila različica quattro v prodaji šele leta pozneje. Za potrebe prodaje na ameriškem trgu so mu namestili večje varnostne odbijače, kupeja pa niso prodajali. Druga generacija je dobila petvaljni motor, ki so mu moč povečali na 136 konjev, namesto kupeja so predstavili petvratno kombilimuzino. Septembra 1977 je audi 100 postal prvi model v zgodovini podjetja, ki je presegel magično prodajo milijon enot. V Severni Ameriki so ga tržili tudi pod oznako 5000, dizla v Kaliforniji niso ponujali, saj ni ustrezal strogim okoljskim normam. Za nameček je imel ročni menjalnik, česar ameriški kupci niso bili vajeni. Se je pa revija Road&Track pohvalila, da so avto s petvaljnikom v nosu pognali do maksimalnih 182 kilometrov na uro.

S tretjo generacijo z letom 1982 so pri Audiju želeli izpostaviti bolj aerodinamično podobo, saj je bil koeficient upora vsega 0,3, kar se je poznalo tudi pri nižji porabi goriva. Karavanska različica avant je dobila tudi tretjo vrsto sedežev. Najmočnejši turbomotor je zmogel 220 konjev, kar je bilo dovolj za maksimalnih 224 kilometrov na uro. Onkraj luže so imeli med letoma 1983 in 1987 veliko težav z vpoklici zaradi nenadnega pospeševanja. V 700 nesrečah je šest ljudi celo umrlo. Televizijska postaja CBS je predvajala prispevek z naslovom Zunaj kontrole, ki je vključeval izjave šesterice, ki je Audi tožila, del prispevka so bili tudi posnetki, kako audi 5000 pospešuje, ko je stopalka za zavoro pritisnjena. Pri Audiju so se odzvali, da je krivda pri voznikih, ki naj bi namesto na stopalko za zavoro pritisnili na stopalko za plin, kar je potrdila tudi ameriška administracija za varnost. Nemci so poiskali rešitev in povečali razdaljo med obema stopalka pri vseh modelih s samodejnim menjalnikom, kljub temu pa se je prodaja med letoma 1985 in 1991 s 74.061 znižala na vsega 12.283 enot. Rabljeni pa so na veliko izgubili vrednost. Šele leta 2000 si je Audi na ameriškem trgu končno opomogel. Različico C3 so konec 80. let začeli proizvajati tudi na Kitajskem, saj je tamkajšnji politbiro sprejel resolucijo, po kateri morajo biti avtomobili za vladne službe in komunistično partijo izdelani na domačem trgu.

Darilo za igralca kriketa

Med ponosnimi lastniki audija 100 je tudi nekdanji indijski igralec kriketa Ravi Šastri, ki so mu ga leta 1985 kot najbolj učinkovitemu na tekmi z Avstralijo podarili. »Še zmeraj mi gredo kocine po konci, ko se spomnim tega trenutka. Med intervjujem z mano so namreč audi zapeljali na igrišče, na njem pa so sedeli vsi moji kolegi iz reprezentance. Takoj sem se usedel za volanski obroč in se na kratko zapeljal, pa čeprav tedaj sploh še nisem imel vozniškega dovoljenja,« se spominja Šastri. Ko so avto z ladjo pripeljali v Indijo, se je v pristanišču zbralo neverjetnih 10.000 ljudi. Še danes audija uporablja za vožnjo po ulicah Mumbaja. »Celo oče me mora prositi za dovoljenje, da ga lahko pelje.«