Ob tem se seveda postavlja vprašanje, kdo je lahko dober državni sekretar za obsežno in raznoliko področje družbenega življenja. Seveda je to načelno vprašanje, ki presega dozdajšnje posamezne primere. Težko je pričakovati, da bo dober državni sekretar (ki naj bi bil strokovnjak na celostnem športnem področju) nekdanji vrhunski športnik, ki se je izvalil iz legla selekcijskega tekmovalnega športa in večino svojega športnega življenja v njem deloval. Pričakovati je torej, da bo tak državni sekretar predvsem poskrbel za izsek športa, ki ga najbolje pozna.

Pojem šport pa pomeni veliko več kot ligaško tekmovanje v tej ali oni športni zvrsti ali članstvo v državni reprezentanci te ali one športne panoge. Šport je namreč svetovni kulturni pojav z raznovrstnimi in neenovitimi podpodročji, ki se po namenu in družbeni vlogi med seboj precej razlikujejo. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nas je profesor Ulaga učil, da je treba na področju športa ločiti edukacijo (vzgojno-izobraževalno področje), agonistiko (tekmovanje) in rekreacijo (razvedrilno športno udejstvovanje). Če nekoliko poenostavimo, bi se državni sekretar za šport moral razumeti na vsa ta področja.

Dandanašnji je navedena klasifikacija presežena, ker so prvine agonistike (tekmovanja) tako v športni vzgoji kot v športni rekreaciji nenadomestljive. Sodobnejša klasifikacija športa v najširšem smislu tega pojma loči športno vzgojo, športno rekreacijo, selekcijski tekmovalni šport, terapevtski in rehabilitacijski šport ter tako imenovani invalidski šport, ki ga najdemo pod imenom parašport. Vsa ta področja skupaj štejemo za športno kulturo. Športna kultura niso le olimpijske kolajne, svetovni športni dosežki, planiški nordijski center, pokljuški športni objekti, izobraževanje upokojenih vrhunskih športnikov, ljubljanski maraton in tako naprej, ampak tudi raven šolskega športa in množičnost prostočasnega ljubiteljskega ukvarjanja s športom z vsemi infrastrukturnimi potrebami.

Dober državni sekretar za šport oziroma za športno kulturo je torej v prvi vrsti lahko le široko izobražen športoslovec, ki teoretično (sociološko, filozofsko, zgodovinsko, kineziološko, pedagoško) razume neenovit svetovni kulturni pojav z imenom šport (športna kultura) in razume vzajemni družbeni pomen posameznih pojavnih oblik (podpodročij) športa. Pred leti je državni sekretar za šport zasnoval politično prakso, po kateri šolska športna vzgoja ne šteje v njegov resor, ker naj bi to bila domena šolskega ministrstva. Dober državni sekretar za šport pa ne more biti nekdo, ki ne razume vloge šolskega športa in šolskih športnih tekmovanj za razvoj vrhunskega športa in množične športne rekreacije. Zgolj enostransko usmerjeni vrhunski športnik in športoslovno neizobražen državni sekretar za šport lahko naredi športni kulturi več škode kot koristi.

Silvo Kristan, Podkoren