Ker bi se pred žaljivim in neupravičenim napadom nase rad branil, vas prosim, da objavite moj celoten takratni govor, pa naj bralke in bralci presodijo, ali sem tisti štrajk res izrabil za napad na Janšo. Rade volje sicer priznam, da sem ga omenil po nepotrebnem, saj sem ga omenil kot vmesno duhovitost za tiste, ki se še spomnimo boba leta, ki ga je Janša prejel za Blairovo in Masarykovo misel o tem, da ne moremo biti največji in najmočnejši, lahko pa smo najboljši. Te opombe nisem imel niti zapisane, saj sem svoj kratek govor namenil povsem drugim rečem. Med drugim tudi temu, da so za ozaveščanje o okoljski katastrofi, ki se nam bliža, najbolj odgovorni mediji. Zato bi bilo veliko bolj produktivno, če bi Dnevnikov Objektiv in Andrej Klemenc prostor, ki ga imata na razpolago, izrabila za opozarjanje na resnične težave v zvezi z okoljem, ne pa za iskanje dlake v mojem govoru, ki se je v celoti glasil takole:
»Kot predstavnika starejše generacije me je lahko dobesedno sram, da sem del družbe, v kateri je vsemu tehničnemu napredku navkljub vsaka nova generacija bolj ogrožena in ki namesto za zdravje in srečo vseh skrbi za bogatenje bogatih, češ da bomo imeli potem vsi več. Kot da ne bi imeli vsi skupaj že itak že zdavnaj vsega preveč. Naravo in znanje, ki bi morala biti zaščitena in na voljo vsem, v imenu ekonomske rasti privatiziramo, da bi bilo njuno izkoriščanje bolj učinkovito. Na račun te učinkovitosti pa smo zdaj na robu katastrofe.
Dragi mladi! Rodili ste se v svet goljufij, ki jih upravičujejo vse mogoče zgodbe in celo zakoni. Največja goljufija je postal denar, ki naj bi bil pošteno menjalno sredstvo, a je podivjal in 97 odstotkov svetovnega denarja ne predstavlja več nobene resnične vrednosti, ima pa kljub temu ogromno moč. Med drugim tudi moč, da nam s pomočjo vseh mogočih medijev prikriva resnico. Zato vsem znanim in znanstveno dokazanim dejstvom navkljub večina ljudi še zmeraj ne verjame, da je prihodnost večine vrst, med njimi tudi človeške, zares ogrožena in da je to, ali bomo preživeli ali ne bomo, odvisno od nas. Če že verjame v to, pa ne verjame, da smo okoljsko katastrofo še zmeraj sposobni ustaviti. V kar res ni lahko verjeti, če vidimo, kaj vse velja za pomembnejše od narave. A ne smemo obupati, saj bo okoljska katastrofa toliko hitrejša in hujša, kolikor manj bomo storili proti njej. V Sloveniji se vsaj tukaj ne bi smeli sklicevati na svojo majhnost, ampak moramo prevzeti svojo odgovornost, saj smo del tistega sveta, ki predstavlja problem. Poleg tega je ekologija nekaj, v čemer bi bili mi skladno z Janezom Janšo, Tonyjem Blairom in Masarykom lahko resnično med najboljšimi, saj imamo v naših krajih dosti intimen odnos do narave, hkrati pa uporniško tradicijo in vemo, da nam je lažje, če se borimo, kot pa če se sprijaznimo z nepravičnostjo, nasiljem in neumnostjo.
Sam postanem optimist, če pomislim, da je boj za mater naravo nadaljevanje boja za ženske pravice in naraščajočega spoznanja, da ženskost, solidarnost in feminizacija družbe niso njena šibkost, ampak rešilna bilka. Sicer pa so naše rešilne bilke dobesedno bilke. Pred dobro milijardo let, ko naši praživalski predniki niso hoteli verjeti, da je tam, kjer so, za njih najbolje, in da bo vse, kar rabijo, prišlo k njim sámo, so predniki rastlin pognali korenine in s pomočjo vode in sonca proizvedli ves kisik, ki ga imamo. Prav zaradi kisika, ki ga rastline proizvajajo, lahko mi govorimo in napletamo zgodbe, ki nas lahko odvračajo od naših problemov ali pa opozarjajo na njih. In srčno upam, da tale šolski štrajk ne bo le enkratna hrana za medije, ampak začetek pritiska nanje, da začnejo odgovorno ozaveščati ljudi, da gre zares in da vojna s tistimi, ki hočejo še naprej služiti na račun vaše prihodnosti, še ni izgubljena.«
ANDREJ ROZMAN ROZA
