Z vsem, kar je povezano z zadnjo bančno sanacijo, je naša država utrpela nemajhno škodo, obilne koristi pa je iz tega požel in še vedno žanje tuji finančni kapital. O tem, kako se nam je to lahko zgodilo, je dobro kaj več vedeti, saj se bomo tako lahko v prihodnje lažje izognili podobnim nesrečam.
V Sloveniji smo v letu 2012 dobili prevod knjige J. Perkinsa z naslovom »Izpovedi ekonomskega morilca«, v kateri ta prepričljivo predstavlja, kako kruto velik finančni kapital zlorablja šibkejše, slabo vodene države. Te njegove prakse lahko po letu 2000 spremljamo tudi v Evropi. Najbolj tragično jih doživlja Grčija in o tem, kako se ji je to zgodilo, prepričljivo piše njen nekdanji finančni minister Varufakis, nazadnje tudi v knjigi z naslovom »Je tu kakšen odrasel?«, ki je pred kratkim izšla pri nas. Seveda Grčija ni bila edina tarča pohlepa finančnega kapitala. Ena priročnih je bila tudi Slovenija. Lotili so se nas načrtno, sistematično, seveda ob aktivni podpori BS in domačih političnih oblasti. Celoten proces tega »podrejanja« Slovenije lahko razdelimo v tri faze.
Najprej je bilo treba državo temeljito zadolžiti v tujini. To jim je uspelo v letih 2004/2008, ko so se zunanji dolgovi Slovenije povečali za 25 milijard evrov. Pretežno so bili to kratkoročni dolgovi gospodarstva, ki so bili v tujini najeti s posredovanjem domačih, največkrat državnih bank. Tega res izjemnega uspeha tujega kapitala ne bi bilo brez močne podpore, ki mu jo je nudila takratna slovenska vlada.
V naslednji fazi, to je po letu 2009, so tuji finančni upniki zahtevali pospešeno vračilo njihovih posojil. Tega pa podjetja-dolžniki niso zmogla in to je spravilo v resne težave njihove posrednike, to je domače banke. Država jim je sicer likvidnostno pomagala in si je za to potrebna sredstva priskrbela tako, da se je sama na veliko in drago zadolževala v tujini. Žal to ni zadostovalo in položaj bank se je pod zunanjimi pritiski še naprej tako slabšal, da se je bilo treba v letu 2013 lotiti njihove sanacije. Izvedli so jo pod taktirko ECB in EC, njen izplen, gledano z vidika interesov tujega kapitala, pa je bil trojen:
a) pretežni del zasebnih dolgov iz obdobja 2004/2008 je bil tujini skupaj s spodobnimi obrestmi bodisi vrnjen bodisi preoblikovan v visoko donosen in varen javni dolg Slovenije; leta 2008 je ta v neto znesku znašal 3,4 milijarde, leta 2014 pa 19,3 milijarde in za njegovo servisiranje (obresti) bomo zgolj letos namenili slabih 10 odstotkov državnega proračuna;
b) velika zadolženost države krepi njeno poslušnost in tako je ob sanaciji bank Slovenija privolila v diktat, kaj vse mora storiti v interesu tujega kapitala; predvsem se je zavezala, da bo tujcem hitro, to je razumeti poceni, odprodala vse banke v državni lasti, pa tudi vrsto drugih, za tujino zanimivih podjetij (recimo osrednje letališče države);
c) zaradi prezadolženosti iz obdobja 2004/2008 in vsega, kar je sledilo, so številna slovenska podjetja propadla ali postala ugoden plen tujega kapitala.
Zadnjo fazo »podrejanja« Slovenije doživljamo zdaj. Postali smo namreč družba, v kateri ima tuji kapital vse večjo moč, to pa nam dodatno slabi že tudi sicer šibke korenine lastne državnosti, ki jih najbolj najeda slabo upravljanje države. Sosednje države to že prepoznavajo kot priložnost, da lahko začnejo v našo škodo uresničevati nekatere svoje interese, tudi teritorialne.
Glede na zapisano je bančno sanacijo iz leta 2013 mogoče razumeti kot kronski dogodek v desetletnem procesu intenzivnega podrejanja Slovenije interesom tujega kapitala. Izvedlo se jo je, kot rečeno, ob aktivnem angažiranju ECB in EC. To njuno zavzetost je lažje razumeti ob dejstvu, da sta guverner ECB in takratni predsednik EC osebno povezana z enim od osrednjih akterjev finančnega kapitala, to je ameriškim velikanom Goldman Sachs. (Ta je zdaj preko sklada Apollo lastniško udeležen tudi v NKBM). Pri celotni tej raboti pa naj bi ECB, EC in BS, kot nas nekateri še vedno prepričujejo, ravnale pravno povsem neoporečno in EU nam celo grozi s tožbo, ker si je naša država drznila od BS zahtevati, da dobi na vpogled »zaupne« podatke, povezane z bančno sanacijo. Pravo zna biti res izjemno elastično, ko deluje v interesu kapitala, celo do te mere, da se je ob obravnavani sanaciji razlastilo tudi imetnike podrejenih obveznic Banke Celje, čeprav za to ni bilo nobene pravne podlage. Tudi to je upoštevanja vreden argument v prid mnenju, da si je finančni kapital upravljanje EU podredil do te mere, da to resno ogroža njen obstoj.
Andrej Cetinski, Ljubljana
