70 let Nata: Proslava ali sedmina

Kaj imata skupnega Mercator, »naš najboljši sosed«, in Nato, »najmočnejše ter najbolj uspešno zavezništvo v zgodovini«? Nič, razen da sta oba stara sedemdeset let. Pred leti je raziskovalna skupina Brookings Institutions analizirala 63 največjih zavezništev zadnjih 500 let in ugotovila, da jih je le deset doživelo več kot 40 let, v povprečju so trajala 15 let. Sedem desetletij Nata je torej uspeh sam po sebi. Ko smo se mu prvič poskušali priključiti, je štel 16 članic, ko nam je to v drugo uspelo, 29. marca 2004, jih je bilo že devetnajst. V vsej zgodovini se je njegovo članstvo povečalo skoraj za trikrat, z začetnih 12 članic ob ustanovitvi 4. aprila 1949 v Washingtonu na trideset, kolikor jih bo zavezništvo štelo po sprejemu Severne Makedonije. To pomeni skoraj milijardo ljudi in polovico svetovnega gospodarstva, ki za svojo varnost porabi več kot polovico globalnega vojaškega proračuna. V tem času je imel Nato tri glavne naloge: obrambo pred komunizmom v času hladne vojne (1949–1990), posthladnovojno stabilizacijo Evrope (1990–2000), globalni boj proti terorizmu (2001–2014), danes pa se spet osredotoča na starega globalnega rivala: Rusijo. Po bipolarni (ZDA–SZ), monopolarni (ZDA) ter multipolarni (ZDA, EU, BRIC) ureditvi sveta lahko današnji svet opišemo kot policentričen, v katerem globalne sile ZDA, Kitajska, Rusija, EU, Indija, Brazilija in druge regionalne sile druga z drugo tekmujejo v novi (drugi) hladni vojni. Ta globalni orkester nima dirigenta, niti partiture, vsak igra svoj inštrument, svojo skladbo, na svoj način upajoč, da bo preglasil preostale. Rezultat je kakofonija, v kateri je vsak samozadosten, hkrati pa ogrožen in soodvisen od vseh drugih.