Našel sem eno samo fotografijo, na kateri sva z bratom kot otroka na ladji. Edini fotografski dokument, ki kaže, da so naju starši vsako leto peljali na otok Silba. Tam sem naredil svojo prvo ambiciozno fotografijo. Ko si stopil na ladjo, je bilo vse drugače. Barve, vonjave in zvoki so bili takšni, kot jih nisi začutil nikjer drugje. To je bil vonj po počitnicah in svetloba je bila takšna, kakršne čez leto doma nikoli nisem videl.
Svoje spomine sem odšel iskat lani pozimi. Nobene vročine, nobenega vonja po goli koži, nič žgolenja v dvajsetih jezikih. Nikjer ni turistov, ki iščejo svoja dva kvadratna metra za brisačo. Vidiš starca, ki k nogam tišči vrečo, študentko, ki gre na obisk k staršem na otok, žensko, ki je šla v mesto na obali na zdravniški pregled.
Mene pa je popolnoma fascinirala svetloba, ki ni imela nobene poletne ostrine. Nobenih močnih kontrastov in ostrih senc. Vse je bilo mehko in počasno. Težko je bilo biti neviden v tej praznini. S seboj sem imel najmanjši možen fotoaparat in poskušal sem se zliti s sloji barve na pločevini.
Reportaža je bila letošnjega marca objavljena v reviji National Geographic.
