Pred petnajstimi leti je vsesplošno ogorčenje nad mesečno plačo 10.000 evrov stalo zavarovalniškega direktorja Franceta Arharja položaja predsednika države. Danes se ob petkrat večji plači, ki jo zahteva direktor Nove Ljubljanske banke, nihče ni zaresno vznemiril. Ne vem, ali je Blaž Brodnjak poleg svojega položaja znan še po čem drugem; nobenega njegovega dosežka nisem zasledil, zaradi katerega bi morala država trepetati, da nam bo pobegnil h konkurenci v tujino (s tem običajno žugajo domači zagovorniki visokih menedžerskih plač); osupljivo je, da se ob to nihče ni spotaknil. Očitno gre plača s položajem, pa naj ga zasede kdorkoli – drugače kot na primer v nogometu, kjer vsak nogometaš nima Messijeve plače. Pol milijona, pravi Brodnjak, imajo celo direktorji manjših bank v Sloveniji; ta argument je zanj in njegove zagovornike neovrgljiv. Razlika med povprečno slovensko plačo in plačo, ki jo pričakuje, je 1 proti 25, od minimalne pa je kar šestdesetkrat višja, kar pomeni, da bo v enem tednu zaslužil letno plačo svoje čistilke.
Plače menedžerjev tudi v svetovnem merilu rastejo zaradi primerjav: ko se poveča enemu, se postopoma povečajo tudi drugim. Zmanjšanje je skoraj nemogoče, saj ga pre...
