Občinskim uslužbencem, kriminalistom in okoljskemu inšpektorju ni bilo nerodno zagotavljati, da je tako onesnaženje »v mejah normale« in da se glede tega ne da ničesar narediti. Očitno na Bledu veljajo še visoke »meje normale« iz šestdesetih let prejšnjega stoletja in še nihče ni videl ali slišal za mlajše zakonsko predpisane zahteve (na primer v Uredbi o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode). Zakaj si ti odgovorni ne ogledajo modernih mej normale in kaj se da sploh storiti v neposredni bližini na podobnih jezerih na avstrijskem Koroškem?

Po mnenju blejskega župana je izvirskih in padavinskih voda preveč, da bi jih lahko odvajalo blejsko mešano kanalizacijsko omrežje. Županu ne zamerim, da ne pozna osnov delovanja kanalizacijskih omrežij, saj to ni njegovo strokovno ali delovno področje. Očitno pa si ni znal izbrati ustreznih sodelavcev in svetovalcev, ki bi ga vsaj zadostno informirali in tako preprečili njegove javne nestrokovne izjave.

Problem Bleda namreč nikakor ni (kakor je javno zatrjeval) pomanjkanje obvoznice in s tem možnosti vgradnje dodatnega kanala (za povečanje pretočne zmogljivosti omrežja), temveč nestrokovno, nekontrolirano ter nepravilno zbiranje, odvajanje in razbremenjevanje hudo onesnaženih mešanih komunalnih odpadnih voda v jezero in Jezernico. Poleg tega je splošno znano, da se čiste izvirske ali drenažne vode nikakor ne smejo uvajati v mešano kanalizacijsko omrežje.

Hidravlična pretočna zmogljivost čistilnih naprav znaša običajno zgolj dvokratnik sušnega pretoka, zatorej je treba vzvodno malo onesnažene padavinske dotoke ustrezno in pravilno razbremenjevati v vodotoke. Kritična ekološka stanja Blejskega jezera, Jezernice ter nizvodne Save so jasni dokazi, da projektanti blejskega kanalizacijskega omrežja očitno tega strokovnega področja (zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja ter praktičnih izkušenj) sploh ne obvladujejo.

Namesto strokovno precej zahtevnih izračunov, dimenzioniranja, konstruiranja in namestitve (v ustreznih EU – normah, DWA – smernicah itd.) predpisanih razbremenilnih objektov oziroma naprav (ki lovijo, zadržujejo in s tem preprečujejo prelivanje onesnažitvenih konic komunalnih odpadnih voda v vodotoke) so na iztoku izpred blejske čistilne naprave enostavno namestili zgolj mehanske grablje, ki so (»za splošno pomiritev vesti«) občasno zmožne iz odtoka v potok odstraniti nekaj posameznih kosovnih odpadkov. Naj ob tem mimogrede omenim še tudi nakup plavajočega robota, ki daljinsko vodeno pobira posamično, po gladini jezera plavajočo nesnago.

Na podlagi podatkov vzorčenja sestavin dotoka, odtoka ter iz navedenih količin »pridelkov« (iz dnevnika obratovanja čistilne naprave – ČN) je mogoče preveriti in precej natančno določiti skupno količino letne onesnažitve, ki je sploh lahko dosegla in se letno odstranila v čistilni napravi. Na podlagi mojega v več desetletjih v Nemčiji pridobljenega strokovnega znanja ter praktičnih izkušenj ocenjujem, da je v teh okoliščinah možno v ČN Bled od letne biološke obremenitve vplivnega območja Bleda odstraniti skupno največ okoli 20 do 30 odstotkov letne onesnaženosti. Vsa preostala ogromna količina (70–80 odstotkov) pa žal pristane neočiščena in gnije v jezeru, potoku ter reki Savi. Več o posledični zdravstveni ogroženosti prebivalcev in turistov pa kdaj drugič.

Kaže, da se bodo na Bledu resno lotili tega problema ter na podlagi strokovnega pregleda in analize dejanskega stanja končno izdelali generalni koncept sanacije kanalizacijskega omrežja šele na hud pritisk turistov, ko se bodo ti naveličali obiskovati, se kopati in »občudovati« to vse hitreje nastajajočo največjo slovensko greznico. Vendar pa je enkrat zapravljen sloves skoraj nemogoče povrniti.

Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana