In ko zdravniki, specialisti za družinsko medicino, v Kranju, Celju ali v Nazarjih, kjer so dali odpoved, poslušajo in gledajo oddajo Tarča o ribarjenju v kalnem v zdravstvu in o tem, da tožilci in sodniki za zdaj še ne vedo, kje in na kakšen način bi se lotili korupcije in kako naj se lotijo 20.000 strani dokazov, potem jih to gotovo dotolče. Oni naj se ob vseh obremenitvah s po 8 minutami na bolnika uničijo, medtem ko tam blizu, morda kar za sosednjimi vrati, nekdo drug navija cene materiala in veselo šteje neupravičene dobičke.
Dvajset tisoč strani dokumentacije v dosjeju o korupciji v zdravstvu naj bi bilo torej preveč za sodno-tožilski tandem Pogačnik-Kozina, ki sta se izmotavala v omenjeni Tarči izpred kakšnih 14 dni. Potem pa skočim na google in odtipkam nüremberški proces, ki se je začel konec novembra 1945 in končal 1. oktobra 1946 z zapornimi kaznimi, s smrtnimi obsodbami in oprostitvami za zločine v 2. svetovni vojni. Na spletu torej najdem, da je šlo takrat za 300.000 dokumentov, da je štiričlansko sodišče v enem slabem letu imelo več kot 400 zasedanj; pregledali so tudi veliko število dokumentacijskih filmov in zvočnih zapisov, a so kljub ogromni dokumentaciji delo dokončali prej kot v enem letu, čeravno še danes odkrivajo nove in nove podrobnosti o njihovih zločinih po Evropi. Tudi sodišče za vojne zločine v 2. svetovni vojni bi potemtakem lahko zasedalo še danes, če bi hotelo zajeti prav vse, kar se je nečloveškega dogajalo.
Jožef Praprotnik, Jesenice
