Je že res, da smo naravo raziskali že v marsikaterem pogledu, a še vedno sem prepričan, da ima vsaka vrsta življenja na Zemlji neki svoj smisel, vlogo. In če začnemo iz te življenjske verige jemati posamezne člene, se lahko kaj hitro ves krog začne sesuvati. Pravzaprav se je že. Saj nismo vsevedi, da bi lahko predvideli posledice takih dejanj. Ko sem pred leti bil v Angliji, me je sprva kar nekako začaralo tisto čisto zelenilo njihovih pašnikov in travnikov, lahko ga vidite tudi marsikje drugje. Ampak to je le prvi vtis. Pravzaprav je to prava puščoba. Angleška trata je monokultura, s herbicidi odstranjujejo »plevel« – pomembnejše je postalo, da raste samo trava, kot pa da herbicidi vstopajo v okolje in tudi v nas same. Ali smo povsem izgubili kompas?
Tudi pri nas je vse več travnikov, ki so postali dobesedno njive. Posejani z visoko donosnimi vrstami trav, kjer ni več prostora za ivanjščice, kadulje, zvončnice… Le regrat se je nekako obdržal, pa še to samo zaradi obilnega gnojenja – ja, rumeni travniki spomladi skrivajo bolj žalostno bistvo v sebi. Kdaj bomo pri nas začeli spet ceniti pisane travnike? Imam občutek, da vedno nekako zaostajamo. Ko smo v 70. letih prejšnjega stoletja na veliko meliorirali in izsuševali vlažne travnike in polja, so na Nizozemskem že začeli razmišljati o tem, da bi ravne, umetne struge rek in potokov spet spremenili v bolj naravne vijugajoče. Da bi nekatere površine vrnili rekam, da bi obnovili poplavne ravnice. Takrat so pri nas v Vipavski dolini posekali veliko mejic, grmovja in drevja ob potokih in med parcelami, zravnali so jarke, da voda lahko čim prej odteče. Zdaj ima burja precej večjo moč in lažje odnaša suho prst pozimi. Včasih se je voda na bolj mokrih površinah zadržala kot v nekakšni gobi – zdaj ta voda po padavinah hitro odteče.
In žanjemo, kar smo sejali. Imamo pa dovolj znanja in ozaveščenosti, da bi bili prvi, ki bi delali obratno. Pa še več »nepokvarjenih« površin imamo kot drugje po svetu.
