Sindikati opozarjajo, da se mnogi delavci zaradi pomanjkanja denarja soočajo z izvršbami, nekateri pa ne morejo več preživljati svojih družin in so bili prisiljeni poiskati nove službe, pogosto zunaj hrvaških meja, ali pa so se prijavili na zavod za zaposlovanje, da bi dobili vsaj denarno nadomestilo za brezposelne. Sindikalisti menijo, da je edini izhod prestrukturiranje celotne skupine in sprememba modela poslovanja hkrati s posojilom, ki bi zagotovilo začasno financiranje ladjedelnic v Pulju in na Reki, ki sta do vratu v dolgovih.
Cene ladij nižje od stroškov
Do leta 2013 je puljski Uljanik veljal za uspešno podjetje, ki mu je bivša hrvaška vlada Zorana Milanovića takrat omogočila prevzem 3. maja. Ta je bil potreben prestrukturiranja, saj bi sicer končal v stečaju. Skupina je nadaljevala poslovanje večinoma z državnim denarjem, ki ga je 3. maj dobil za prestrukturiranje, obenem pa je konkurenčnost še naprej zagotavljala s pogodbami, v katerih so bile cene ladij nižje od stroškov proizvodnje. Knjiga naročil je bila polna, a se ladjedelnici tudi zaradi tehnološke zastarelosti nista mogli držati rokov oziroma naročnikom izročiti več kot tri velike ladje na leto. Pred izbruhom krize julija lani so imeli naročenih 13 velikih ladij, med katerimi so bile tri izdelane do polovice, drugih pa se niso še niti lotili. Zaradi nedobičkonosnega poslovanja so izgube naraščale kljub izdatnim proračunskim injekcijam, ki so se vrstile skozi desetletja. V obe ladjedelnici je bilo med letoma 1992 in 2017 vloženih 1,75 milijarde evrov, a stanje ni bilo nikoli tako slabo kot v zadnjem letu dni. V pet hrvaških ladjedelnic so v preteklih 25 letih za različne sanacije in prestrukturiranje vložili 4,7 milijarde evrov državnega denarja, ladjedelnice pa so se namesto za strateško panogo izkazale za »zažigalnice proračunskega denarja«, je ocenil profesor z zagrebške ekonomske fakultete Anto Bajo, ki je tudi znanstveni svetovalec na hrvaškem inštitutu za javne finance.
Država, ki je tudi največji posamezni lastnik skupine, je iz proračuna samo za jamstva za posojila Uljanik grupe v lanskem letu plačala dodatnih več kot 330 milijonov evrov. Če ne bodo dokončali zadnjih dveh ladij, bo morda treba plačati še 124 milijonov evrov.
Hrvaška vlada že mesece prestavlja odločitev o usodi ladjedelnic in tehta, ali se ju bolj splača poslati v stečaj ali financirati njun obstoj z dodatnim denarjem. Stečaj je ocenjen na približno 560 milijonov evrov, prestrukturiranje pa na pol milijarde evrov, a posledice vsake izmed možnih potez še niso dokončno ovrednotene. Med ministrskimi glasovi je več takih, ki podpirajo stečaj namesto prestrukturiranja. O stečaju 3. maja bo jutri znova razpravljalo sodišče za gospodarske zadeve na Reki, ki je v pričakovanju vladne odločitve doslej že dvakrat prestavilo svojo sodbo. Za petek je podobna obravnava za puljsko ladjedelnico napovedana na sodišču v Pazinu. Ladjedelnici z blokiranimi računi se lahko izogneta zakonskemu stečaju samo, če bo vlada odprla blagajno za prestrukturiranje. Pred jutrišnjem narokom na reškem sodišču bo potekala redna vladna seja, na kateri je pričakovati končno odločitev hrvaškega premierja Andreja Plenkovića.
Prijeli 12 poslovnežev
Hrvaška policija je medtem v torek prijela 12 bivših in sedanjih članov uprave Uljanika, ki jih sumijo več kaznivih dejanj zlorabe zaupanja pri gospodarskem poslovanju ravno zaradi pogodb o izdelavi ladij po nižjih cenah od tržnih v letu 2010, kot tudi nezakonite porabe denarja za prestrukturiranje 3. maja. Od leta 2013 do konca leta 2017 naj bi ladjedelnici in državni proračun oškodovali za več kot 162 milijonov evrov, je objavila policija po prijetju 12 poslovnežev, ki so bili dotlej širši hrvaški javnosti večinoma neznani. Na Hrvaškem ocenjujejo, da je škoda lahko tudi večja od 200 milijonov evrov, kar bi pomenilo, da bi afera Uljanik po finančni škodljivosti prekašala afero Agrokor. Medtem pa opozicija in odvetniki prijetih trdijo, da je vlada namenoma organizirala spektakularna prijetja, da bi pokazala, da za morebitni konec ladjedelništva ni odgovorna ona, temveč slabi upravljalci. Dodajajo, da je vlada morala vedeti za nenamensko porabo denarja ter da uprave ladjedelnic niso edine odgovorne.
