»Lahko bi sedem let vsak dan letela v New York in nazaj, pa ne bi pustila tolikšnega ogljičnega odtisa, kot če bi rodila otroka.« Na prvi pogled rahlo nenavadna misel, ki jo nekje proti polovici drame Pljuča (2011) glasno izreče ženska polovica mladega para, je zgolj ena od mnogih, ki jih sproži preprosto vprašanje s samega začetka te igre: »Bi imela otroka?«
Kmalu se namreč pokaže, da odločitev o potomstvu ni samo stvar osebnega pogleda na družinsko življenje, temveč tudi širših družbenih premislekov – protagonista drame sta pri tem skrajno temeljita in iskrena, saj premlevata tako svoj medsebojni odnos, želje, vrednote in ambicije kot tudi prihodnost planeta. Navsezadnje, ali je sploh družbeno odgovorno razmišljati o otroku v svetu političnih nemirov in globalnega segrevanja?
Britanski dramatik Duncan Macmillan se je v zadnjih letih uveljavil kot eno zanimivejših avtorskih imen mlajše generacije v svoji domovini. Pljuča so njegova prva odmevnejša drama in so po svetu doživela kar nekaj uspešnih uprizoritev, med drugim tudi v berlinskem Schaubühne v režiji Katie Mitchell, ki je na oder postavila že več Macmillanovih besedil. Jutri bodo Pljuča prvič uprizorjena tudi pri nas: v Mali drami jih režira Žiga Divjak, nastopila pa bosta Nina Ivanišin in Vito Weis.
Sam Macmillan je za Pljuča nekoč priznal, da se v njih »razen govorjenja ne dogaja kaj dosti« in da so nastala predvsem kot poskus, da bi se spoprijel z lastnimi tesnobami. »O teh stvareh sem se namreč v nekem trenutku spraševal tudi sam, vendar pravih odgovorov nekako nisem našel. Seveda je zamisel, da postaviš na oder dva lika, ki razpredata o svojih strahovih, res malce absurdna; toda mar ni nekam absurdno tudi to, da se moraš med pogovorom o tem, ali bi imel otroke, morda hkrati pogovarjati tudi o novi industrijski revoluciji?« Tudi za druge svoje drame pravi, da praviloma izvirajo iz želje, da bi »spregovoril o nečem, o čemer se sicer ne govori dovolj«, na primer o tematikah odvisnosti (People, Places and Things), depresije in samomora (Every Brilliant Thing) ali pa globalnega segrevanja (2071); gledališče razume predvsem kot poskus »intervencije«, dejavnega poseganja v stanje stvari.
Angažirana drža zaznamuje tudi režiserja Žigo Divjaka, ki se po predstavi 6, morda najboljši uprizoritvi lanskega leta, in dveh postavitvah na osnovi besedil Ivana Cankarja zdaj srečuje z intimnejšo tematiko zgodbe nekega para. »Ampak naj se še tako trudimo, da bi živeli vsak svoje lastno zasebno življenje, polno osebnih radosti, ljubezni, strahov, dvomov, uspehov in porazov – svetu ne moremo ubežati,« razmišlja ob tem. »A kje postaviti mejo? Ali zgolj živim svoje intimno življenje ali tudi sooblikujem naš planet? Kje se začne in konča moja svoboda, moja odgovornost? Ali s svojimi malimi odločitvami nezavedno spreminjam svet ali svet nezavedno spreminja mene?« Vse to pa so vprašanja, ki zaznamujejo tudi »nenavadno ljubezensko zgodbo, ki se v nekem trenutku razpre v dimenzijo celega življenja«, kot Pljuča opiše dramaturginja predstave Eva Kraševec.
