Slovenci tekem ne obiskujejo, ker nogometne predstave ocenjujejo kot neatraktivne ali pa njihove ekipe ne dosegajo dovolj dobrih rezultatov, je pokazala raziskava. Želeli bi tudi cenejše vstopnice, predvsem pa bi jih k obisku spodbudila večja urejenost stadionov. K tej sodi tudi varnost, ki jo poleg običajnega varovanja nekateri klubi že krepijo s posebnimi sektorji za družine. Kar dve tretjini anketirancev na tekme ne hodita, ker so televizijski prenosi bolj udobni. Polovica pa je povedala, da jih odvračajo agresivno vedenje navijaških skupin, uporaba pirotehničnih izdelkov in sovražni govor.
Povprečna udeležba na tekmah slovenske nogometne prve lige v tej sezoni znaša nekaj čez 1500 gledalcev. Najvišja je bila med sezono 1996/97, ko je nanesla 1693 gledalcev na tekmo. Statistiko močno izboljšujeta predvsem Olimpija in Maribor, v tej sezoni pa so se izkazali navijači Mure. Vse tri ekipe na domači stadion redno privabijo prek 2000 gledalcev, ob derbijih pa so te številke še nekajkrat pomnožene. Najvišja udeležba tekme doslej je bila na majskem derbiju med Olimpijo in Mariborom v ljubljanskih Stožicah leta 2016, ko si je obračun ogledalo 14 tisoč gledalcev. Nič nenavadnega v dosedanjih sezonah pa ni niti tekma, ki si jo ogleda zgolj 50 ali 100 gledalcev.
Na včerajšnji okrogli mizi v Ljudskem vrtu je svoje mnenje povedal tudi Alojz Plavček, sicer srednji član treh generacij družine Plavček, ki redno obiskujejo tekme NK Maribor in družinski sektor Ljudskega vrta. »Ni mi prijetno iti čez mesto, sploh ko je derbi, ker lahko tudi kaj dobiš,« je povedal. »Neprijetno je tudi za otroka. Bil sem s sinom na podelitvi pokala na južnem delu Ljudskega vrta. Bili smo izven stadiona, pa se je začelo s pirotehniko, da otroci niso mogli niti dihati. Zdi se mi, da je glede pirotehnike drugod po Evropi poskrbljeno bolje.«
Tavares: če smo v Braziliji izgubili, smo v slačilnici čakali osem ur
Predsednik NK Maribor Drago Cotar se z očitki o nevarnosti stadionov ni strinjal. »Nasilje na stadionih potencirajo mediji, ki sicer ne bi imeli kaj pisati. Mislim, da je Slovenija daleč od tega, kar je bilo nekoč v Angliji. Bi bil pa vesel, če bi tudi pri nas sprejeli nekoliko spremenjen zakon o navijačih, da bi ekstremnim lahko prepovedali vstop. Za varnost je vseeno poskrbljeno. Ljudje so pregledani, da na stadion ne nosijo nevarnih predmetov.« Na naše vprašanje, kako se pirotehnični izdelki in bakle vseeno redno pojavijo na tekmah, pa je priznal, da tega ne ve, a zanikal, da bi jih že čakali »zakopani« na stadionu. »Morate razumeti, da so to majhni predmeti, ki pa povzročijo velik učinek. Ta je včasih res moteč, če kakšna bakla prileti na igrišče, da ne rečem, če prileti iz enega sektorja v drugega. Zato tudi imamo varnostne cone.«
Da bakle same po sebi niso moteče je prepričan tudi kapetan NK Maribor Marcos Tavares. »V Braziliji je stokrat hujše kot v Sloveniji,« se je spomnil. »Vendar to je del nogometa. Ko sem bil še majhen, sem čakal cel teden, da smo šli na tekmo. To je bila edina priložnost, da smo se kot družina imeli lepo. Ko smo izgubili, pa smo igralci čakali tudi po osem ur, da smo zapustili slačilnico. Ta spektakel, bakle, to se meni zdi lepo in igralce motivira ter daje energijo, je pa seveda zelo pomembno, da imajo tudi družine svoj sektor.«
Kek: Brez rivalstva so tekme nezanimive
Selektor slovenske reprezentance Matjaž Kek je temu dodal, da bi bile tekme brez rivalskega naboja nezanimive in izpostavil razočaranje nad navijanjem na zadnji kvalifikacijski tekmi v Stožicah. »Ko so se dvignili makedonski navijači, proti njim pa malo naših, ni bilo ravno idealno.« Hkrati je povedal, da je tudi kot trener Reke opazil trend polnjenja družinski sektorjev in dodal, da tako nastanejo izredno lepi prizori. »Jaz bi rad rivalstvo. Jaz bi rad pesem in navijanje. Če se včasih zakadi, tudi ni nič hudega. Seveda pa v nekih mejah civiliziranega obnašanja,« je še povedal Kek.
