Fundacija Prada (Fondazione Prada) je svoje prvo stalno razstavišče odprla leta 2011 v Benetkah, leta 2015 pa še drugo v Milanu in tako je kmalu postala globalni igralec pri razvijanju umetnostnih, filozofskih in filmskih projektov.
Arhitekturni projekt za galerijske prostore v Milanu je razvilo arhitekturno podjetje OMA pod vodstvom arhitekta Rema Koolhaasa, cilj pa je bil omogočiti čim bolj raznovrstne umetniške izkušnje. Projekt je povezal sedem historičnih stavb iz leta 1910 (tovarniški obrat za destilacijo), ki so jih prenovili, in tri nove strukture, med katerimi izstopa stolp (Torre), ki so ga dokončali šele lansko leto. Nastalo je pravcato malo mesto umetnosti, v katerem se na izviren način prepletata staro in novo v enovito podobo z nepozabno izkušnjo kontrastov horizontalnega, vertikalnega, ozkega, belega, črnega, odprtega, zaprtega ter se umetnost in arhitektura medsebojno oplajata.
Minulo nedeljo je bila precejšnja gneča, saj so vsakemu obiskovalcu posebej razložili, kje in kaj si lahko ogleda. Dvigalo na stolp ni delovalo, zato so ceno vstopnice nekoliko znižali.
Kljub bogati arhitekturni izkušnji pa vsebina začasnih razstav ni posebno navdušila, saj v ničemer ne izstopa od povprečja, ki zajema sodobno produkcijo. Za najzanimivejšo razstavo Roberta Goberja in Luise Bourgeoise je bilo treba čakati sedem ur, tako da smo se mnogi obiskovalci razočarano obrnili in odšli. Preostale občasne razstave so bile povprečne, sicer dobro osvetljene zaradi tovarniških oken, a nekako nepovezane, nametane. V kinodvorani je bil na ogled zanimiv film o Rubensu iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko je razstava v kleti kinodvorane Groteskno, različne jame in skrivni prostori kraljev delovala nedokončano.
Na Torre Prada peš
Največ smo si obetali od stalne postavitve v novem stolpu (Torre Prada), ki se dviga nad muzejskim kompleksom in zapuščeno železniško postajo na jugu Milana z odprtim pogledom proti mestnem središču na eni strani in s stavbami s steklenimi površinami na drugi. Ker dvigalo ni delalo, smo se odpravili po stopnicah in bili nagrajeni s slikovitimi zrcalnimi podobami arhitekturnega kompleksa na površinah sosednjih stavb.
Sorazmerno kakovostna postavitev del v raznovrstno oblikovanih prostorih stolpa omogoči lahkotno in zabavno izkušnjo, ki jo zagotavljata najbogatejša umetnika na svetu. Jeff Koons je na lestvici drugi, prvo mu je pred nekaj leti prevzel deset let mlajši Daniel Hirst. Ogledati si je mogoče Koonsove balonom podobne cvetice, Hirst pa se predstavlja z laboratoriji in desetmetrsko sliko iz milijonov mrtvih muh. Na eni strani zabava, seks, kič, nedolžnost, na drugi smeti, smrt, cinizem. Hirst skuša biti uporniški bogati umetnik, ki ga vodi preizpraševanje strahu pred smrtjo, Koons niha med tehnično-komercialno plebejskostjo in asketsko vznesenostjo. Vmes so sijajna dela, a ne dosežejo popularnosti obeh zvezd, in tudi ne nenavadne sobe Carstena Höllerja z narobe obrnjenimi mušnicami, ki se vrtijo v pravljičnem ambientu, do katerega se gledalec dokoplje po povsem temnem hodniku.
