Kot navaja omenjeni časnik, je Černač kot takratni predsednik komisije za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami na nujni seji komisije julija 2010 navedel Bratuševo polno ime, ob tem je navajal zaključke poročila posebne vladne skupine. Dejal je tudi, da naj bi Sova pol leta po Bratuševem odhodu na njegovo ženo prenesla podjetje Webs, ki ga je pred tem financirala iz nezakonitega črnega fonda. Poleg tega naj bi »prišlo do odtujitve sredstev in opreme ter so bila pridobljena nekatera znanja in informacije, ki bi lahko pomenila potencialno nevarnost za uporabo v nezakonite namene«.

Bratuša je trdil, da so bili očitki neutemeljeni in neresnični, Černač pa da je s tem, ko ga je imenoval z imenom in priimkom, kršil tajnost podatkov o zaposlenih v Sovi. Černač je po drugi strani vztrajal, da izjava ni neresnična oziroma da ni imel nikakršnega razloga, da ne bi verjel v resničnost povedanega, pri čemer ni bil žaljiv, javnosti pa je dal podatke v okviru opravljanja družbene dejavnosti funkcije poslanca v državnem zboru.

Koprsko okrožno sodišče je prvič Bratušev tožbeni zahtevek zavrnilo, a je sodbo višje sodišče razveljavilo, potrdilo pa je sodbo v ponovljenem postopku, v katerem je okrožno sodišče pritrdilo Bratuši, da je šlo za poseg v njegovo pravico do zasebnosti oz. v čast in dobro ime, ter mu prisodilo 5000 evrov odškodnine. Postavilo se je na stališče, da Bratuša ni politik na državni ravni, ni javna osebnost in se nikoli ni javno izpostavljal, zato je upravičen do najvišje stopnje varstva pravic. Černač pa po drugi strani ni član novinarske profesije, ki ji Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) priznava več svobode izražanja.

Vrhovno sodišče je zdaj pritrdilo Černaču, da je sodišče s tako odločitvijo prekomerno poseglo v njegovo ustavno pravico do svobode izražanja. Bistvena je namreč ugotovitev, da Černač javnosti o Bratuši ni razkril ničesar, s čimer ta že ni bila seznanjena. Bratuša je bil v javnosti že prej imensko povezan z vsemi tremi odmevnimi aferami v zvezi s Sovo, poleg tega je bila tema, o kateri je govoril Černač, v velikem javnem interesu.

Tema, o kateri so razpravljali na seji komisije, se je nanašala na Bratuševo področje življenja v javnosti, in ni šlo za tipične tajne podatke, ki nastanejo pri rednem delu obveščevalno-varnostne službe, ampak za domnevne nepravilnosti, ki naj bi se dogajale znotraj Sove, te pa se pred javnostjo ne smejo skriti pod pretvezo, da gre za tajne podatke. Če je tako in ob upoštevanju vseh drugih okoliščin pa o protipravnosti izjave, tudi če je za tožnika žaljiva, ni več mogoče govoriti, ugotovitve vrhovnega sodišča še navaja Delo.