Preiskave posebnih preiskovalcev, ki brskajo po početju ameriških predsednikov in vlad, količinsko gledano niso tako zelo posebne. Z njimi se je morala spoprijeti večina sodobnih administracij od časa afere Watergate naprej, ki zaradi Nixonove odstavitve posebnega preiskovalca v tako imenovanem pokolu sobotne noči šteje za moderno prelomnico te funkcije, poznali pa so jo tudi že veliko prej. A četudi niso redke, pomenijo izredno stanje za vsako Belo hišo. Ko se je leta 2004 administraciji Georgea Busha mlajšega zgodila zaradi izdaje identitete tajne agentke Cie Valerie Plame medijem, so predstavniki vlade govorili o damoklejevem meču, ki je obvisel nad administracijo in obremenjeval celo vsakodnevna opravila in komunikacijo, ne vedoč, kam bo preiskava posegla. Do neke mere je to obveljalo celo za Trumpovo administracijo, čeprav se ta ne drži nobenih nepisanih pravil funkcije. Predsednikovi nenehni napadi na Roberta Muellerja v 22 mesecih njegovega dela so razkrivali njeno težo, njeni stranski rezultati, ki so spravili v resne težave številne bivše Trumpove sodelavce, pa so pričali o nevarnosti, ki ji je bil izpostavljen tudi sam. Pooblastila Muellerja so bila namreč široka, Trump pa je bil za povrhu pred prisego politični novinec, ki ni prestal siceršnje polne medijske prevetritve preteklosti, dodatno pa je bil izpostavljen še zaradi svojih poslov in nikoli razkritih davčnih izkazov.
Da Mueller sodeč po navedbah Trumpovega pravosodnega ministra Williama Barra ni našel dokazov, ki bi govorili o kaznivem predvolilnem sodelovanju Trumpove kampanje ...
Posebni preiskovalec Robert Muller po 675 dneh preiskave ni našel dokazov o sodelovanju Trumpove predvolilne kampanje z Rusi, je sporočil pravosodni...