V Evropski uniji velja, da brez vnaprejšnjega strinjanja in poenotenja mnenj med Nemčijo in Francijo ni mogoče sprejeti nobene pomembne odločitve. In pri tem so politiki na obeh straneh zelo trdovratni pogajalci. Nemčija je takšna predvsem pri vprašanjih, ki kakor koli dišijo po prelivanju dodatnega denarja iz Nemčije v skupni evropski proračun. Nemška kanclerka Angela Merkel je v nedavnem nagovoru v parlamentu priznala, da Nemčija navzven deluje kot nekdo, ki se ni pripravljen pogajati, in da bo morala načeti tudi zanjo neprijetna vprašanja.
Franciji je v zadnjih letih, od krize dalje, uspelo pri korenitejših reformnih predlogih le redko omehčati trdo nemško srce. In tudi danes ne kaže dosti bolje. Predsednica krščanskih demokratov Annegret Kramp - Karrenbauer je v odgovoru francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu, ki je Evropejce pozval h korenitejšim reformam, v kali zatrla nekatere njegove ključne predloge. Na primer vseevropsko minimalno plačo.
Kako naj bi torej po 50 poslancev iz vsake države z dvema skupnima zasedanjema na leto, brez možnosti sprejemanja zavezujočih odločitev in brez proračuna bistveno izboljšalo sodelovanje obeh držav, si je precej težko predstavljati. A prav to pričakujeta podpisnika sporazuma o sodelovanju obeh parlamentov, predsednika obeh parlamentov Wolfgang Schäuble in Richard Ferrand. »Če bi imeli vsi enaka stališča in se ne bi prepirali, potem to ne bi bila demokracija,« je ob podpisu dejal Schäuble. Ferrand je poudaril, da gre za zgodovinski korak, ki pa da nikakor ne pomeni odtujevanja ali odrivanja drugih evropskih držav od odločanja. V mnogih državah namreč na nemško-francosko soliranje ne gledajo z največjim odobravanjem. Še posebno v trenutnih razmerah, ko se zdi, da ideja o združeni Evropi kljub večletni gospodarski rasti pod pohodom skrajnih nacionalizmov stagnira in celo razpada.
Predstavitev programa CDU in CSU pred evropskimi volitvami
Eno prvih vprašanj na mizi poslancev naj bi bila odprava birokratskih ovir pri poslovanju malih in srednje velikih podjetij, ko gredo čez mejo. A za Evropo bodo precej bolj zanimive tiste teme, ki jih je nazadnje izpostavil Macron – minimalna plača, skupno socialno zavarovanje, skratka teme, kjer se nemška pripravljenost na kompromise hitro konča. V največji vladajoči CDU so prav včeraj predstavili evropski volilni program in skupno listo s sestrsko CSU ter v njem med drugim odločno zavrnili ključne Macronove ideje o bolj socialni Evropi. Celotna socialna politika, vključno z minimalno plačo, mora ostati v domeni posameznih članic. Evropa ni in ne sme omogočati »socialnega turizma«.
Migrante naj bi po novem še hitreje zavračali na mejah, pravijo nemški konservativci. Evropski obmejni policiji Frontex bi razširili pristojnosti, da bi lahko migrantom onemogočila nadaljevanje poti po Evropi takoj na zunanjih mejah. Evropska trdnjava naj bi se tako utrdila. Evropa pa naj bi se po novem bila sposobna sama ubraniti tudi vojaško. V največji nemški stranki se zavzemajo za to, da bi Evropska unija do leta 2030 imela vzpostavljeno skupno vojsko. Stranki letos sicer prvič v zgodovini nastopata s skupnim programom in s skupno listo, katere nosilec je Manfred Weber (CSU), eden glavnih kandidatov za novega predsednika evropske komisije.
