Temeljna značilnost sveta je v tem, da je vse v stalnem gibanju in sprejemanju. Še pred nekaj desetletji smo lahko opazovali gospodarsko rast v Evropi in Severni Ameriki, drugod pa je vladalo mrtvilo. Zahodnoevropske plače so se približale ameriškim. Vzpon Kitajske pa je marsikaj obrnil na glavo. Kitajska veliko proizvaja za svetovne trge in to prodaja po evropskih in ameriških cenah, njihove plače pa ne dosegajo desetine evropskih in ameriških plač. Za izdelek potrebujejo približno enako število delavcev. Oplajanje kapitala je nesluteno visoko. Zato ga vlagajo doma in kupujejo podjetja po svetu. Rast gospodarstva zahteva vedno več surovin iz manj razvitega sveta, ki je v veliki večini.
Razvija se tudi manj razviti del sveta. Vsa tekstilna industrija je že v manj razvitem svetu. Ta se razvija po kitajskem modelu. Eksplozija prebivalstva daleč presega razvojne stopnje produkcije in plače so rezultat visoke ponudbe delovne sile ter majhne ponudbe dela. Oplajanje kapitala v manj razvitem svetu je podobno kitajskemu. Ker kapitalisti iz manj razvitega sveta vlagajo predvsem doma, je pričakovati, da bodo tam kmalu proizvajali večji del blaga svoje množične potrošnje. Komu bodo Evropejci prodajali svoje proizvode množične potrošnje?
Evropska unija je v primerjavi z Združenimi državami in Kitajsko šibkejši tekmec. Združene države so velika in s surovinami bogata država. Njihov izvoz predstavlja približno 12 odstotkov njihovega družbenega proizvoda in uvoz okoli 15 odstotkov njihovega družbenega proizvoda. Odločujoča je njihova znanstveno prevladujoča prevlada. Od 20 najboljših univerz na svetu jih je 17 v Združenih državah. Tudi njihov kapitalizem je bolj robusten kot evropski in slabše prej izloča. Kitajska je imela probleme z izravnavo svoje zunanjetrgovinske bilance, politična oblika njene vladavine bi ji morda zagotovila uspeh, ne bo pa lahko. Kitajci niso Evropejci in razmišljajo drugače in bodo sprejeli neizogibno.
Naši sindikati so začeli ofenzivo za zvišanje plač. Tudi nemški sindikati zahtevajo višje plače, francoski rumeni jopiči podobno. Ideja je všečna, ni kaj. Zahodni del Evrope je združba držav, v katerih so oblastniki predvsem predstavniki parcialnih interesov. Kdor bolj kriči, ta več dobi. Eden od vzrokov za zlom socializma pri nas je bilo dejstvo, da so samoupravljalci skoraj ves dohodek menjali za plače in stanovanja, ne pa za stroje in inženirje. Koristno bi se bilo vprašati, kakšne so sploh možnosti za zvišanje plač.
V Sloveniji predstavlja letni dobiček večine podjetij od 2 do 4 odstotke njihovega kapitala, dobiček v večini evropskih držav znaša do 15 odstotkov njihovega kapitala, dobički na Kitajskem pa mnogo več. Če bi ves dobiček naših podjetij porabili za plače, bi bilo malo. Podjetje potrebuje dobiček zato, da posodablja svojo proizvodnjo, s tem drži korak s konkurenco, da pokrije morebitni izpad dohodka ali najame posojilo pri banki. V denarnem gospodarstvu brez kapitala žal ne gre in dobiček je najboljši motiv.
Ne samo slovensko gospodarstvo, vsa evropska gospodarstva potrebujejo samo malo močnejši sunek, pa bodo izgubila svetovne trge in ne bo denarja za nakup surovin in drugih naravnih bogastev, ki jih Evropa nima ali pa jih ima premalo. Mnogi v svoji slepoti verjamejo v čudeže, ampak jaz jih v svojem življenju še nisem videl.
Janez Škulj, Velike Lašče
