Tončka Jankovič iz Krajinskega parka Kolpa je vstavljala debele kosme ovčje volne v strojček za mikanje oziroma česanje in ga vrtela. Nekoč so to ženske počele s posebnimi krtačami in roke so precej trpele. Ko je volno dodobra zmikala, jo je predala Katici Adlešič, ki je pod levo roko držala preslico, z desno pa spretno predla volno in jo navijala na vreteno, da je nastala lepa nit, pripravljena za pletenje. »No, ja, lažje in hitreje bi šlo, če bi s seboj pripeljala kolovrat,« je dejala nasmejana 85-letnica.
»Adlešiški rek pravi, da se ovca striže dvakrat na leto, na pomlad, kadar hruška cvete, in na jesen, ko hruška medi. Ampak nekoč so strigli ovce dvakrat na leto predvsem zato, da so volno lažje sproti pregledovali in sortirali,« je povedala Tončka Jankovič. »Ko ovco ostrižemo, volno namakamo v velikanskih vedrih, in to v mrzli vodi, sicer bi se volna sprijela in bi jo težko spravili narazen. Mi pa želimo dobiti lepa vlakna. Oprano volno nato prečešemo in dobimo mikanko, ki je potem osnova za pletenje ali pa polstenje oziroma filcanje.«
»Pozimi smo predli, pletli in prav lepo nam je bilo«
Prečesano volno je zložila v več debelih plasti, prepojila z milnico, malo premečkala, nato pa nanjo položila plastično folijo in z roko kar nekaj časa močno drgnila po foliji. »S polstenjem prisilimo vlakna, da se sprimejo. Izdelek s tem postaja vse manjši in vse bolj dobiva končno obliko,« je pojasnila Jankovičeva. Polstenja so se Belokranjke naučile od deklet iz Logarske doline pred desetletjem ali dvema, pletenje pa je že od nekdaj del belokranjskega vsakdana.
V družini Katice Adlešič je bilo pet punc in dva fanta. »Vsi smo morali znati plesti, tudi fantje, če so hoteli imeti kaj obleči. V Beli krajini ni bilo hiše, ki ne bi imela vsaj 20 ovc. Mi smo jih imeli 40. Redili smo jih tako za hrano kot za volno, štrikali smo jope, nogavice. Prav ničesar nismo metali stran. Pri nas doma se predelava volne nikoli ni prav nehala. Otroci smo morali vse znati delati in če nas ni priganjala mama, nas je pa stara mama,« se spominja Adlešičeva.
»Pozimi smo predli, pletli in prav lepo nam je bilo. Danes se sicer vse dobi v trgovini, toda meni je še vedno najlepše tisto, kar je domače.« Še danes redno plete, brez volnenih nogavic pa pozimi ne gre v posteljo, pravi.
Po mnenju Borisa Grabrijana, ovčerejca in direktorja Krajinskega parka Kolpa, je osnovni problem v Sloveniji mišljenje, da se nič ne izplača, pa se tudi predelava volne ne more.
»Ampak le malo občutka je potrebnega za to delo. Kdor je kadar koli pral volno sam in jo skušal predelati, striže čisto drugače kot nekdo, ki tega ni počel. Ovco je treba striči na ploščicah, deskah, betonu, asfaltu in nikoli na senu, travi. Volno je takoj treba presortirati, preveč umazano morda celo zavreči ali pa uporabiti kot zastirko za grede. Če imamo resne namene za obdelavo, ločimo volno z različnih predelov telesa, denimo volna z vratu je najslabša, s plečeta, hrbta pa je za bolj fine stvari, oblačila, copate. Ključno je, da jo pridelamo čim bolj čisto, da jo je mogoče normalno oprati in prečesati,« pravi Grabrijan.
Mnogi volno še vedno mečejo stran
V Sloveniji redimo okoli 140.000 ovc. Volno kmetje še vedno prepogosto odvržejo, po drugi strani pa surovino in izdelke tudi Slovenija uvaža iz Azije, Avstralije in z Nove Zelandije. Po besedah Tončke Jankovič za kilogram nepredelane volne rejec pri nas dobi 40 do 60 centov, kilogram oprane in zmikane volne je vreden že 13 evrov, gotova nitka pa 25 evrov in več za kilogram. »Vsaka ovca da kilogram do dva volne,« je dodal Grabrijan.
Pri Grabrijanovih v Adlešičih imajo 250 ovc, strižejo jih sami in volno tudi predelajo. »Vse več jo tudi sami peremo, kot smo jo nekoč, nismo je pa nikoli metali stran. Vedno smo jo predelovali ali pa hranili za druge čase. In ti časi so potem prišli. Podjetje Soven je začelo volno prati in jo vračati, da se je že dalo s to volno kaj početi.« A danes jo tudi to podjetje, ki je edini večji odkupovalec in predelovalec volne pri nas, vozi na pranje v Belgijo, nato pa nazaj v Slovenijo na česanje in nadaljnjo predelavo.
Partnerji v okviru projekta Povečanje samooskrbnosti z naravnimi potenciali Bele krajine – volna, lan, konoplja, želijo ljudi opozoriti na nemaren odnos do volne, pri tem pa se jih večina ne zaveda, da so v prekršku. Če volno odvržeš, si namreč storil prekršek, saj moraš tri leta hraniti dokazilo, kaj si z volno storil, tudi če jo uporabljaš za zastirko ali pa za visoke grede, je še dodal Grabrijan.
