Kandidat za zdravstvenega ministra Aleš Šabeder je na današnjem zaslišanju pred pristojnim parlamentarnim odborom navedel številne podatke o stanju v slovenskem zdravstvu ter predstavil svoje prioritete, a to ni vzbudilo večje pozornosti večine poslank in poslancev. Spraševali so ga predvsem o tem, kako točno se namerava lotiti glavnih izzivov. Kljub ponavljanju vprašanj niso dobili jasnih odgovorov. Čeprav je moral Samo Fakin po neuradnih podatkih mesto ministra zapustiti, ker premier Marjan Šarec ni bil zadovoljen z njegovo učinkovitostjo, njegov naslednik ni obljubil hitrih izboljšav.
Tako še ni jasno, kako bo (najverjetnejši) novi minister odpravljal dopolnilno zdravstveno zavarovanje, uresničil zahteve nezadovoljnih družinskih zdravnikov in medicinskih sester, izboljšal upravljanje zdravstvenih zavodov ter uredil področje javno-zasebnih dvoživk med zdravniki. Slabe tri ure danes niso bile dovolj, da bi prišli do glasovanja o Šabedrovi primernosti za ministra, zato odbor sejo nadaljuje danes zjutraj.
Optimizacija in več denarja
Velik del svojega nastopa je Šabeder namenil čakalnim dobam, ki so po njegovem posledica pomanjkanja kadrov, predvsem v primarnem zdravstvu, in dejstva, da zavod za zdravstveno zavarovanje ne plača vseh opravljenih zdravstvenih storitev. Poudaril je, da 83 odstotkov vseh, ki čakajo predolgo, čaka na enega od »top pet« pregledov: ortopedskega, dermatološkega, nevrološkega, kardiološkega ali revmatološkega. »Čakalnih vrst se ne da rešiti na kratek rok, dviga produktivnosti se je treba lotiti sistemsko,« je poudaril Šabeder, ki je slovensko zdravstvo začel uradno spoznavati, ko je postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra.
Po njegovem je denarja v zdravstvenem sistemu dovolj za tekoče delovanje, v primeru, da se optimizirajo določeni procesi in znižajo nabavne cene. Med drugim je dejal, da bi bilo najbolje, če bi zdravniki čim več delali v bolnišnicah, kjer so zaposleni, saj so tam najboljši pogoji za oskrbo pacientov. Zato bo treba dati vodstvom bolnišnic možnost, da zaposlene plačajo podobno kot zasebniki, in še nekatera druga upravljalska orodja, je dejal, a opozoril, da posnemanje podjetij v zdravstvu ne sme iti predaleč.
»Zagotovo pa ni dovolj denarja za razvoj novih metod zdravljenja, za izobraževanje, medicinsko opremo, zdravila in nujno potrebno infrastrukturo,« je ocenil. Slovenija za zdravstvo nameni manjši delež bruto družbenega proizvoda, kot je povprečje članic EU, poleg tega pa je vprašanje financiranja pri nas že dolgo časa povezano z obljubo vladajočih strank, da bodo odpravile dopolnilno zdravstveno zavarovanje. »Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je stvar usklajevanja med koalicijskimi partnerji. Ta trenutek nihče v državi nima enoznačnega odgovora, kaj je prav,« je dejal Šabeder.
