To je bilo prvo oboroženo posredovanje Nata v njegovi zgodovini brez soglasja Varnostnega sveta ZN, podprle pa so ga vse takratne članice zavezništva. Z napadi je prisilil režim srbskega predsednika Slobodana Miloševića k umiku s Kosova.
Za letalske napade se je zavezništvo odločilo po večtedenskih neuspelih poskusih mednarodne skupnosti, da bi s pogajanji prepričala sedaj že pokojnega Miloševića h končanju nasilja srbskih sil nad kosovskimi Albanci, ki so ga začele februarja 1998.
Bombardiranje je trajalo 78 dni, vse do 10. junija, ko je Milošević pristal na pogoje mednarodne skupnosti. Vojaški odposlanci Beograda so dan prej v makedonskem Kumanovu podpisali vojaško-tehnični sporazum o umiku vojske ZRJ s Kosova in prihodu mednarodnih mirovnih sil (Kfor). VS ZN je nato 10. junija sprejel resolucijo 1244, na podlagi katere je misija ZN (Unmik) prevzela nadzor nad pokrajino, napotene pa so bile tudi sile Kfor.
S tem je bila končana zadnja vojna na območju nekdanje Jugoslavije. Zahtevala je 13.000 življenj, večinoma kosovskih Albancev. Po podatkih ZN je bilo do marca 1999 z domov pregnanih okoli 400.000 kosovskih Albancev, do konca napadov Nata pa že milijon.
Po srbskih podatkih je Nato izvedel 2300 letalskih napadov na 995 objektov. Ubitih je bilo okoli tisoč vojakov in 2000 civilistov. Po podatkih organizacije Human Rights Watch je umrlo okoli 500 civilistov, ob Srbih tudi kosovski Albanci in Romi.
Zaradi bombardiranja so mnogi Srbi še vedno sovražno nastrojeni do Nata, uradni Beograd pa bombardiranje označuje za agresijo. Kljub temu je Srbija, ki se označuje za vojaško nevtralno, od leta 2006 članica Natovega programa Partnerstvo za mir, leta 2015 pa je z Natom sklenila tudi individualni akcijski načrt partnerstva.
