Ni se zmotil in ni edini tega mnenja. Mnogi menedžerji so ob privatizaciji postali lastniki veliko podjetij, drugi pa še drobtinic kolača nismo dobili. Imamo le skromne plače in pokojnine. Ko sta slovenska »politika in stroka« omogočili menedžerjem, da so brez vložka lastnega kapitala postali še lastniki podjetja, to je, da so podjetja »kupili« s krediti, ki jih je potem plačalo podjetje, so zamenjali vloge lastnika in menedžerja. Mnoga podjetja niso zmogla vračati kredita menedžerja in so propadla. Mnogo teh kreditov je ostalo nevračljivih. Za te nosijo odgovornost tudi bankirji državnih bank in njihovi nadzorni sveti ter z njimi povezana politika. Sanirali smo banke, a sankcionirali le malo »hazarderjev lastninjenja«. Pri tem smo dobili slabo banko ter razlaščene imetnike delnic in podrejenih obveznic. Prodajamo državne banke. Za vse to početje oziroma »hazard«, za to stanje pa naj bi bil, kot je pri nas v navadi, kriv le pohlep velikega tujega kapitala, ki da zlorablja šibkejše, slabo vodene države. Slovenski pohlep pa ni problem, ne obstaja, kot ne obstaja odgovornost za slabo vodenje države.

Menedžerji, ki so po volji države postali še lastniki, sedaj nimajo ne interesa ne zadosti profesionalnih menedžerskih znanj, da bi sami sebi postavili visoke cilje, saj so že obogateli. Druge delničarje, ki imajo interes za dividende, pa so menedžerji večinoma izrinili iz lastništva. Mnogi državljani so tako ostali brez kapitala iz »lastninskega kolača« in so odvisni le od svojega zaslužka, ki je odvisen od produktivnosti podjetja in države. Za produktivnost države poskrbi politika, ki postavi realne cilje in strategijo pametne specializacije države. Temu sledi gospodarstvo. Vendar menedžerji, ki so tudi že lastniki, nimajo zadostnega interesa za prestrukturiranje oziroma za dvig produktivnosti podjetja, kot bi ga imeli, če bi bili lastniki podjetij normalni delničarji, ki pričakujejo dividende in razvoj podjetja.

V tržni ekonomiji delničarji vršijo pritisk na zvišanje produktivnosti in dodane vrednosti, saj želijo imeti vsako leto večji promet, učinkovitost, dobiček in dividende. Pri nas celo ni veliko podjetij, ki bi imela resen nadzorni svet, ki ne bi le skrbel za interese lastnikov menedžerjev, temveč bi postavljal menedžerjem višje cilje, za višje plače in dividende za višje blagostanje in pokojnine. Kdo bo kdaj komu odgovarjal? Država brez odgovornosti ni demokracija, ne omogoča dviga produktivnosti, ne plač ne blagostanja.

Franc Mihič, Ribnica