Se spomnite filma Živi izpred 26 let? Zgodba je narejena po resničnih dogodkih, ko je leta 1972 v Andih strmoglavilo letalo z igralci ragbija, preživeli pa so se hranili s trupli potnikov, vse dokler jih po 72 dneh niso našli. Kanibalizem, to se pravi prehranjevanje s pripadniki lastne biološke vrste, je v povezavi z ljudmi seveda prepovedan, v preteklosti pa so ga povezovali z nekaterimi plemeni, čeprav je zanesljivih poročil o njegovem obstoju malo.
Do kanibalizma prihaja tudi med živalskimi vrstami, omenjajo se pajki, kače in celo šimpanzi. Nanj pa naletimo tudi v avtomobilizmu, kjer je s povečevanjem palete vozil znotraj ene znamke celo vse bolj izrazit. Pa poglejmo dva primera iz razreda majhnih športnih terencev, o katerih bo tokrat govor. Suzukija vitaro in S-crossa loči vsega 12 dolžinskih centimetrov, opla crosslanda X in mokko X pa še manj, in sicer le 7 centimetrov. Pa se nihče od potencialnih strank ne pritožuje. Kvečjemu nasprotno. Ker so očitno (u)videli, da takšno prekrivanje lahko drži vodo (beri: še poveča prodajo), so tudi razvojniki pri Volkswagnu visoko dvignili roko in dejali: mi bomo ravnali podobno. Rečeno, storjeno. Njihov T-cross, že peti SUV v ponudbi na evropskih tleh, je namreč natanko 12 centimetrov krajši (411:423) od T-roca, njuna bočna silhueta pa je tako podobna, da lahko v zadrego spravi tudi bolj izkušenega opazovalca. Ne verjamete? Na mednarodnih testnih vožnjah smo tako v roke prejeli brošuro z vsemi pomembnimi podatki, na njej bi morala biti fotografija T-crossa, a so jo zamenjali s T-rocovo. Napako smo jim seveda zlahka odpustili, a dobili še en dokaz, kako zelo sta si podobna. Ali pa si morebiti vendarle nista, so nas skušali prepričati razvojniki, ki so na naše vprašanje, zakaj znamka potrebuje dva tako zelo podobna avta, odgovorili, da zato, ker nagovarjata različne kupce (več v intervjuju); vsaj tako je bojda pokazala njihova analiza.
Privlačen je, kar za volkswagna ne moremo vedno zapisati, oblikovalci pa so šli še korak naprej in svojo drznost naprej pokazali s paleto živih barv, med katerimi najbolj izstopata pastelno modra (glej naslovno fotografijo) in oranžna, še bolj prepoznaven pa je po zajetnih lučeh, ki se raztezajo prek celotnega zadka. Nagradno vprašanje: katerega volkswagna dejansko vidite v T-crossu? Potrebujete pomoč ljudstva, polovičko ali klic v sili? Zamenjava vprašanja, kot jo sicer po novem ponuja kviz Milijonar, namreč ni dovoljena. T-cross je dejansko polo. Resda je nekaj daljši, a narejena sta na isti platformi, zato imata do milimetra enako medosno razdaljo, pa tudi kokpit oziroma celotna armaturna plošča z velikim zaslonom na dotik je skorajda identična. Kljub temu pa je T-cross polo z dodano vrednostjo. Zadnja klop, na kateri bosta dva povprečno raščena odrasla potnika sedela neverjetno udobno, je vzdolžno pomična, kar nadgradi uporabnost. Če sta namreč v avtu zgolj voznik in sopotnik, jo zlahka pomaknemo naprej, na ta račun pa prtljažniku prostornino s 385 povečamo na zelo uporabnih 455 litrov (za primerjavo: polov jih premore le 351). Ne pozabimo, gre za avto z dolžino vsega 4,11 metra. A zgodba o prilagodljivosti se tu ne konča. Da boste za prednja sedeža zložili dve gorski kolesi, se glede na zapisano zdi že skoraj samoumevno. A ko je naš novinarski kolega skušal vanj spraviti zajetno desko za srfanje, smo bili prepričani, da brez iluzije ne bo šlo. Ko mu je dejansko uspelo, pa nas je vrglo na zadnjo plat. Namesto iluzije je samo podrl desni prednji sedež in nastala je luknja, dolga natanko 2,4 metra.
Dlje ko smo se s T-rocom družili, bolj se nam je zdelo, da gre za neke vrste (uspešen) eksperiment. Brez strahu, nismo mešali kemičnih spojin in vse skupaj je minilo brez nevarnih eksplozij. Če seveda odmislimo eksplozijo navdušenja po koncu testnih voženj, ko se nam je zdelo, da bolj pisan na kožo našim zahtevam, športno naravnanemu paru brez otrok, T-cross ne bi mogel biti. Le tega, da boste prebrodili kakšno reko ali se zapeljali po bolj zahtevni vozni podlagi, od njega ne pričakujte, saj štirikolesnega pogona ne potrebuje. Še en odgovor na želje potencialnih kupcev.
A za tisto pravo ljubezen, ki zna odpuščati, je treba še kaj več. Kako trdna bo in ali bo do nje sploh prišlo, je seveda odvisno od motorizacije. Stavijo na kombinacijo 3-1-2, ki prevedeno pomeni tri bencinske in en dizelski motor. Slednjega smo takoj izločili, saj ni več »in«, podobno kot najbolj zmogljivega (z močjo 150 konjev), ker še ni naprodaj, in pa najšibkejšega (95 KM), ker T-crossu in voznikovim zahtevam ni kos. Kot naravna izbira se tako ponuja 1-litrski trivaljnik, katerega 115 konjičkov je ves čas pripravljenih, da jih poženemo v dir. Sami bi izbrali tudi samodejni menjalnik (doplačilo približno 1700 evrov) in radarski tempomat (226 evrov). Za »naš« T-cross je tako treba plačati slabih 19 tisočakov, medtem ko se cene začenjajo pri 16 tisočakih. Prodajno pot uradno začenja aprila.
