Že v uvodu je treba opozoriti, da sta v odnosih med Republiškim sekretariatom za notranje zadeve (RSNZ) in Zveznim sekretariatom za notranje zadeve (ZSNZ) konec osemdesetih let obstajala nekakšna dvojnost in nezadovoljstvo ob sodelovanju ter medsebojnem komuniciranju. Na eni strani smo bili zavezani vsaj formalnemu sodelovanju, na drugi strani pa smo morali odvračati poskuse neupravičenih posegov v našo samostojnost. Dogajanje v Sloveniji je bilo spremljano s precejšnjim nezaupanjem in v ZSNZ so bili prepričani, da bi morali iz Slovenije prejemati izčrpnejša poročila o delu milice oziroma RSNZ. Hkrati so v ZSNZ izražali zaskrbljenost in nezadovoljstvo glede (ne)ukrepanja organov za notranje zadeve (ONZ) v Sloveniji v zvezi z nekaterimi pojavi, ki so jih označevali za nacionalistične oziroma separatistične.

Res pa je, da je bilo ravnanje slovenske milice v obravnavanem obdobju težko vselej opredeliti kot zakonito – predvsem je bilo to legitimno ravnanje, ki je bilo posledica razumnega ravnanja milice v skladu z interesi slovenskega naroda. Ta se je v tistem času upiral nekaterim odločitvam jugoslovanskega vodstva, ki je zaviralo razvoj demokracije v Sloveniji.

Podobni so bili tudi odnosi med milico, ONZ in Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), upoštevajoč različna delovna področja in pristojnosti. Obstajalo je sodelovanje, čeprav marsikdaj le formalno, bilo pa je tudi precej nezaupanja. Pomembni predstavniki JLA so pogosto izražali nezadovoljstvo zaradi, po njihovem mnenju, preveč pasivne in tolerantne drže slovenskih miličnikov in drugih delavcev ONZ ob aktualnih dogodkih v Sloveniji. Še zlasti so bili pozorni na to, kako reagiramo na odpore do JLA, na mirovna gibanja in na kritičen odnos do federacije, ki so mu pripisovali separatistično naravo.

Aktivnosti milice v osamosvojitvenih procesih

Pomembni so tudi razvoj in organiziranost milice od leta 1945 do 1990 ter njena vloga v sistemu vojaške obrambe, še zlasti po letu 1967, ko je milica iz zvezne prešla v republiško pristojnost. Prilagajala se je novonastalim družbenim razmeram, vse do osamosvojitvene vojne, kjer se je v praksi pokazala varnostno-obrambna usposobljenost miličnikov. Tudi vloga milice pri razvijanju narodne zaščite kot najširše organizirane oblike samozaščitnega delovanja je zelo pomembna. Zakonsko je bila urejena v začetku osemdesetih let in je bila pomembna zaradi usposabljanja vseh struktur narodne zaščite. Zagotovila je, da so v osamosvojitveni vojni državljanke in državljani imeli dovolj varnostno-obrambnega znanja in izkušenj.

V opisovanem obdobju so pomembni tudi odpori slovenske milice proti pritiskom JLA in ZSNZ po širitvi mejnega pasu iz stometrskega v kilometrski mejni pas, v primeru izrednih razmer pa celo od 5- do 10-kilometrski mejni pas, s čimer v milici nismo soglašali. Prav tako je treba omeniti odpor slovenske milice proti uvedbi enotnega informacijskega sistema v ZSNZ ter odpor proti vsem oblikam poudarjanja in uveljavljanja zvezne zakonodaje na področju javne varnosti. V začetku leta 1990 je milica od JLA prevzela tudi zunanji krog varovanja posebej varovanega zaprtega Oskrbnega centra Gotenica.

Zelo resno in odločno se je slovenska milica hkrati uprla zahtevi po enotni ureditvi uniforme milice v celotni državi, prav tako se je uprla določenim nalogam, ki jih je zahtevala služba državne varnosti, vodena iz Beograda. Vse to se je dogajalo predvsem v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja. Med pomembne osamosvojitvene in demokratične procese pa je treba šteti še to, da je slovenska milica že leta 1989 začela v strogi tajnosti pripravljati celovit sistem varovanja državne meje z Republiko Hrvaško, in po preprečenem »mitingu resnice« je to postalo njena prednostna naloga. Tako je bil že aprila 1990 pripravljen prvi predlog varovanja državne meje z Republiko Hrvaško z več kot 600 miličniki in mejnimi prehodi, ki jih imamo še danes.

Napoved prvega mitinga resnice

Prvi »miting resnice« v Ljubljani je bil napovedan za 25. marec 1989. Povod za miting je bilo zborovanje v Cankarjevem domu februarja 1989. Na tem zborovanju je Slovenija podprla stavkajoče albanske rudarje v Starem trgu, ki so hoteli preprečiti izničenje kosovske avtonomije. Prvega napovedanega mitinga nato ni bilo, ONZ so bili kljub temu pripravljeni na njegovo preprečitev, saj so napovedan miting samo preložili na kasnejši čas. Kasneje je miting resnice za 1. december 1989 napovedalo Združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo, imenovano Božur. Udeleženci mitinga naj bi bili predvsem z drugih območij Jugoslavije, zlasti s Kosova. O tem, kako se je v začetku leta 1989 milica pripravljala na miting resnice, napovedan za 25. marec 1989, je bilo do zdaj le malo napisanega in predstavljenega slovenski javnosti. Širše so o tem spregovorili udeleženci okrogle mize, ki je potekala ta četrtek v Ljubljani.

Akcija Sever

Akcija Sever za preprečitev mitinga resnice 1. decembra 1989 je bila ena od pomembnih sestavin demokratičnih in osamosvojitvenih procesov ter domoljubnega odnosa do svoje ožje domovine. Pomenila je nadaljevanje opisanih ravnanj in dejanj slovenske milice ter ONZ v tistem času, ko so skrajne nacionalistične struje iz vrst srbske in črnogorske promiloševićeve populistične politike z mitingom želele preizkusiti trdnost in enotnost tedaj deloma že pluralnega slovenskega političnega telesa ter milice in ONZ. Z akcijo Sever je bil preprečen poskus, da bi slovensko vodstvo na zrežiranih mitingih zamenjevale nahujskane množice iz drugih republik. Če bi jim miting resnice uspelo izvesti, ne bi bilo ne plebiscita ne prvih svobodnih demokratičnih volitev ne osamosvojitve. Slovenska milica je dokazala, da v Sloveniji veljata red in zakon in da demokratizacija poteka organizirano, dogovorno, s postopnim sprejemanjem zakonodaje in njenim spoštovanjem ter s spoštovanjem legalnih institucij.

S tem je slovenska milica stopila v politično areno kot jasno oblikovana profesionalna organizacija, ki je imela nalogo skrbeti za javno, pa tudi za državno varnost v Sloveniji in za varnost Slovenije v njeni tedanji ustavno opredeljeni suverenosti. Njen pomen je bil resnično bistveno širši kot samo preprečitev mitinga resnice, saj so ob tem vse leto potekale različne koordinacije in usklajevanja v milici ter drugih operativnih službah ONZ, kakor tudi priprave na mobilizacijo aktivnega in rezervnega sestava milice ter tehničnih sredstev. Tako je v akciji Sever 1. decembra 1989 sodelovalo 6472 miličnikov, rezervnih miličnikov in drugih delavcev organov za notranje zadeve, in sicer: 1391 miličnikov iz Posebne enote milice RSNZ (723 aktivnih in 668 rezervnih miličnikov), 300 miličnikov iz Zaščitne enote milice, 2366 miličnikov s postaj milice in njihovih oddelkov, 1400 je bilo vpoklicanih rezervnih miličnikov, 415 kriminalistov in 600 delavcev državne varnosti.

Akcija Sever je bila začetek javnega odpora proti zvezni oblasti in nadaljevanje procesov ter dogodkov, ki so se v odnosu do zvezne oblasti nenehno stopnjevali in zaostrovali, kar je pogojevalo ustrezno ravnanje slovenske milice, prilagojeno družbenim razmeram, vse do osamosvojitvene vojne, v kateri sta slovenska milica in slovenska teritorialna obramba skupaj z drugimi opravili svojo zgodovinsko nalogo, ko sta z oboroženimi spopadi in drugimi oblikami delovanja odločilno prispevali k uspešnemu zaključku osamosvojitvene vojne.

Zato je beseda »Sever« v tistih časih kazala na »določen« odpor slovenske milice proti nekaterim rešitvam, ki jih je takrat ponujal »Jug« oziroma ZSNZ in JLA. In prav zaradi tega beseda »Sever« nikakor ni le sinonim za delovanje slovenske milice v času preprečitve mitinga resnice v Sloveniji, temveč je sinonim za delovanje slovenske milice v času vseh procesov (tudi tistih v času razvoja demokracije v Republiki Sloveniji), ki so prispevali h kasnejši osamosvojitvi Slovenije, vključno z osamosvojitveno vojno in odhodom zadnjega vojaka JLA iz Republike Slovenije.

Ob tem je treba poudariti še to, da je že akcija Sever pokazala, da je Slovenija sposobna tudi s silo zavarovati svojo tedaj še republiško suverenost in doseženo stopnjo demokracije. Glavni cilj akcije Sever je bil zavarovati razvoj demokratičnih procesov v Sloveniji. Samo dobre tri tedne po preprečitvi jogurtne revolucije v Sloveniji je Skupščina SRS 27. decembra 1989 sprejela zakon o političnem združevanju, ki je omogočil ustanovitev strank, 30. decembra pa je razpisala prve večstrankarske skupščinske volitve in volitve predsednika ter članov Predsedstva SR Slovenije. Ali bi bilo to mogoče, če miličniki ne bi v akciji Sever varovati Slovenije z vsemi sredstvi in nekaterimi ravnanji pred tem? O podrobnostih delovanja milice v teh pomembnih procesih bo več napisanega in povedanega v tem letu, ko bo policija skupaj z Zvezo policijskih veteranskih društev Sever na različne načine obeležila 30. obletnico akcije Sever.

DR. TOMAŽ ČAS, predsednik Združenja Sever