Sledi se ujemajo z genskim zapisom potomke Aarona Kosminskega, poljskega imigranta, ki je bil v času serije umorov star 23 let. Genetsko analizo rute, ki so jo našli ob četrti žrtvi morilca, Catherine Eddowes, sta opravila Jari Louhelainen z liverpoolske univerze John Moores in David Miller z univerze v Leedsu. O svojem raziskovalnem podvigu sta zdaj objavila članek v strokovni reviji Journal of Forensic Sciences. Identiteta osebe, ki je jeseni leta 1888 umorila najmanj pet žensk, po mnenju njunih strokovnih kolegov tudi danes ostaja enako skrivnostna kot pred 130 leti. Britanski genetik Adam Rutherford je opozoril, da je bila ista raziskava objavljena že leta 2014 v knjigi Russla Edwardsa z naslovom Poimenovanje Jacka Razparača. In že tedaj je podvomil o njeni verodostojnosti. »Avtorja sem vprašal, ali bi ta dokaz obveljal na sodišču, če bi se umor zgodil pred nedavnim. Odvrnil je, da ne. Kako lahko torej po 130 letih sploh ugibamo o tem, ali so ti dokazi veljavni?« je zapisal na Twitterju. Rutherford je študijo označil za primer slabe znanosti; med drugim ni dokazano niti to, da je žrtev nosila šal. Pa četudi je bil njen, se je ta kos tkanine skozi desetletja neustrezno hranil, ljudje so si ga podajali iz roke v roko, je forbes.com povzel Rutherfordov komentar. Enako kritična je strokovnjakinja za genetiko Turi King, ki je dokazala, da septembra 2012 v Leicestru odkrito okostje pripada angleškemu kraju Richardu III. Študija o Jacku Razparaču je »luknjasta kot švicarski sir«, je zapisala. Ne zna si pojasniti, kako so recenzenti dopustili njeno objavo v strokovni reviji, saj so majavi tako njeni genetski kakor tudi zgodovinski temelji.