Ker me močno spominja na že enkrat prej v prav takem šovu razkrito »bančno luknjo« – in ker je gradiva, ki potrebuje podrobno preučitev tožilstva in sodstva, primerljivo veliko, jo omenjam kot »jamstvo«, da bo stvar prej zastarala, kot bo rešena. Prav za bančno luknjo smo namreč od podobnega sodno-tožilskega tandema – sodnik je bil takrat isti, tožilec pa generalni DT Drago Šketa – slišali, da bi oni zelo radi stvari prišli do dna, ampak da kakor koli že obrnejo materiale, potrebne preučitve, jih je preveč. Tudi tokratna Tarča bi ostala brez zadetka, če izvzamemo poslušalstvo in gledalstvo. To nas je zadelo v ušesa in gube v možganih, v prihodnosti pa nas bo še v žepe in posledično v naš standard, saj nihče od tamkaj prisotnih, ki so se pogovarjali z voditeljico Eriko Žnidaršič, ni bil sposoben tožilsko-sodnega para matirati, če se zatečem v šahovsko terminologijo, ali mu vsaj odvzeti tempa. Pa sploh ne bi bilo kdo ve kako težko, ker je povsem enostavno.

Ker so vse genialne rešitve pravzaprav najpreprostejše. Kompletni dosje tega, okoli česar se je vrtela Tarča, dejansko lahko vsebuje 20.000 strani. In to bi bila za prave tožilce in sodnike lahko samo sreča, ker imajo tam izčrpen skupek materialov, neposrednih dokazov za kazniva dejanja. In zdaj vprašanje voditeljici in tam prisotnemu sodniku, tožilcu in sogovornikom: je res treba preučiti vso 20.000 strani dolgo materijo, ki zadeva imenovano podjetje, ali pa le neko število osebkov, ki so bili udeleženi v teh korupcijskih poslih? Ali res ni mogoče iz obsežnih materialov obtožbe sestaviti najprej obtožnice za tista kazniva dejanja, kjer so na voljo kvalitetni dokazi?

Bika je treba vedno zgrabiti drugače, kot nam govorita imenovana. Namesto da izhajajo iz primera podjetja, ki je dobavljalo zdravila in pripomočke zdravstvenim ustanovam, in iz omenjenih 20.000 strani, bi v precep lahko vzeli posamezne osebke v teh ustanovah, ki so se jim lepili prsti, pa bi za rešitev posameznega primera imeli na voljo za preučevanje nemara tri, sedem ali 30 strani. Če tožilci in sodniki ne morejo rešiti vsega na 20.000 straneh, ni rečeno, da jim ni treba narediti ničesar, kot nam kaže ta primer. Kvaliteto oblasti ljudstvo ocenjuje po njenem najšibkejšem členu – in to je pravna država, ki ne deluje, ob goljufijah, ki cvetijo in pravosodju, ki se izmotava.

Nerazumljivo pri tem je, da se Tarče ne udeležujejo politični voditelji, ki so prvi poklicani, da pripravijo konkretne rešitve za saniranje stanja, ki bremeni državljane. Prav bi bilo, da se v našem primeru oglasi slovenska pravna stroka, ki je za stanje posredno soodgovorna. Rezultati pravne države so zdaj takšni, da je težko govoriti o pravični državi, ki se odraža v vedno težjem položaju zdravstva, ki posledično ni kos potrebam prebivalstva, ki oboleva tudi zaradi odsotnosti pravnega varstva. Televizijska Tarča lahko prispeva k potrebni diagnozi in nato terapiji, kar je odgovornost in naloga izvoljenih, sicer nam ljudem ostajajo zgolj želje in hrepenenje po pravičnosti.

Jožef Praprotnik, Jesenice