21. marec je za dan poezije pred dvajsetimi leti razglasila organizacija Unesco, in sicer z namenom spodbujanja branja, pisanja, založništva in poučevanja poezije po svetu. Tudi v Društvu slovenskih pisateljev (DSP) verjamejo, da nas dan poezije opomni, da – morda paradoksalno – poezijo potrebujemo bolj kot kadar koli prej. »V tem izvotljenem plitkem času, lažno naphanem z nesmiselnim gomazenjem, zven poezije zatrese v nas vednost, da je pod brezupnim betonom našega sveta skrito še kaj, za kar je vredno živeti,« opozarja predsednica Aksinja Kermauner.
Edina računica dobra poezija
Nekateri slovenski založniki pri izdajanju knjig poezije – slabim prodajnim rezultatom navkljub – še vztrajajo, navadno v nakladi 200 izvodov. Zmanjšanje ali celo opustitev izdajanja domačih in prevedenih pesniških knjig pri komercialnih oziroma večjih založbah pa je gotovo znak, da z njimi, razen izjemoma, ni računice, poroča Primož Čučnik, urednik LUD Šerpa. Izhajanje pesniških zbirk je odvisno od pridobljenih sredstev od Javne agencije za knjigo, sponzorjev in tujih fundacij, poezije se namreč ne »iztrži« tako kot roman ali strip. »Navadno še največ knjig proda sam avtor, ampak niso vsi narejeni za to. Komercialno uspešen avtor ne more biti merilo za izdajo knjige, prej izjema.« Dan poezije, ko so branja navadno izjemno dobro obiskana, po njegovem mnenju tako kaže na specifičen paradoks: »Paradoks '(ne)množičnosti' poezije, ki bi si, če bi jo zgolj vsi, ki jo pišejo, tudi vsaj približno toliko brali, lahko ustvarila svojo samoračunico.«
»Pri izdajanju poezije imam v mislih le to, da izdam dobro poezijo,« pravi tudi Brane Mozetič, urednik pri založbi Škuc in Centru za slovensko književnost, kjer poezija zaseda največji del knjižnega programa. Kot pravi, so tudi številni klasiki za življenja prodali manj kot deset izvodov svojih zbirk. »A čeprav poezija ni v interesu kapitalizma, je med ljudmi dosti bolj prisotna kot proza, saj ima povsem drugo vlogo in druga pota, od besedil popularne glasbe do številnih pesniških festivalov.« Dan poezije je potreben, meni, še najbolj samim pesnikom, da se zberejo, spoznajo in tudi primerjajo.
Da lahko poezija še vedno preseže celo prodajo nagrajenih romanov, dokazuje prva knjiga epa Vrata nepovrata Borisa A. Novaka, Zemljevidi domotožja, ki se je doslej prodala v 1200 izvodih, poroča Jelka Ciglenečki iz založbe Goga, a to je izjemen dosežek. »Založništvo ni le posel, je tudi poslanstvo. Na srečo nismo edina založba, ki se zaveda, da je treba ob prodajno uspešnih naslovih izdajati tudi vrhunske knjige, ki so namenjene le ožji bralski eliti. In poezija je od nekdaj namenjena najboljšim bralcem – ti pa potem najpomembnejše delce prebranega širijo naprej,« opozarja urednica.
Za nove priložnosti
Na pobudo pesnika Dejana Kobana bo v Ljubljani – v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna, v Trubarjevi hiši literature in v kavarni Pritličje – 24-urno branje (po osem ur na vsaki lokaciji), katerega cilj je povezati profesionalne in ljubiteljske pesnike z bralci. Bralo bo več kot 160 pesnic in pesnikov, vsak bo imel na voljo pet minut.
DSP in Združenje dramskih umetnikov organizirata, tudi v povezavi s 70. obletnico smrti Otona Župančiča, pesniško branje pri Prešernovem spomeniku ob 17. uri, v ljubljanskem Centru za izobraževanje Ceneta Štuparja pa bo delavnica pisanja poezije za tujce, denimo s Kube in Eritreje, ki so se vključili v izobraževanje za odrasle.
