Poleg spremembe načina izbire kandidatov predlagam še nekaj drugih. O teh bodo naši politiki previdno molčali, saj skoraj vsak od njih upa, da bo prišel enkrat na vrsto.

Rešitev je zelo preprosta. V razpisne pogoje, v katerih je strokovnost na prvem mestu, vnesimo še naslednje:

a) Izvoljeni kandidat bo imel plačane stroške bivanja (penzion) v primerni kategoriji hotela, ki mu bo ponudil možnost za nemoteno delo.

b) Osnovni dohodek evropskega poslanca je enak dohodku poslanca izhodiščne države.

c) Uvede se mesečna žepnina, ki je po izračunih višja ali nižja glede na razlike v cenah v matični državi od cene države bivanja. Sem spada vstopnina za obisk kulturnih ali športnih prireditev, za igre sproščanja in rekreacijo, pa tudi za kavo, osvežilne pijače, sladoled in podobno.

d) Predpiše se dodatek za ločeno življenje, če so zanj podani razlogi in potrebe.

(Mimogrede: Nekateri tega očitno ne potrebujejo. To potrjuje izjava dolgoročnega evropskega poslanca Lojzeta Petrleta, ki je na vprašanje, ali bo še kandidiral, odrešujoče oznanil: »Seveda bom. Žena mi je rekla, da me ne bo ves teden gledala doma.«)

e) Evropski poslanci so vsaj enkrat na mesec prisotni na posebni seji slovenskega parlamenta, kjer jim slovenski poslanci zastavljajo vprašanja po tem, ko oni poročajo o svojem delu. (To je približno tako, kot je ustaljena navada v vseh parlamentih, ko poslanci zastavljajo vprašanja ministrom ali premierju.)

Le na tak način izbrani evropski poslanci bi bili upravičeni zastopati svojo državo in bili tako vredni tega imena.

Jože Centa, Ljubljana