Vsakokrat, ko v javnosti steče beseda o problemih v našem zdravstvu, se mi zdi, da se pogreznemo še globlje v brezno. Večkrat je bila ta tematika obravnavana tudi na javni televiziji, in tako je bilo tudi v oddaji Tarča 14. 3. 2019. Saj človek ne more verjeti, vsi vedo vse, vse je znano in poznano, obstajajo dokazi, in nič. Svetujem televiziji, da v bodoče, ko bo pripravila še kakšno oddajo na to tematiko, opozori gledalce, da je gledanje oddaje neprimerno za tiste s slabimi živci, visokim pritiskom ali drugimi zdravstvenimi težavami oziroma da je gledanje oddaje primerno s predhodnim zaužitjem persena, apavrina ali kar je podobnih naravnih pomirjeval.

Šalo na stran. Tema je preresna in kot kaže, v tej državi ni junaka, ki bi bil sposoben razrešiti ta gordijski vozel.

Torej, to je ministrstvo, na katerem se ministri menjavajo kot po tekočem traku. Mnogi med njimi so kot razlog navedli, da so nemočni, da bi se borili proti lobijem, ali pa so ta isti problem zavili v opravičilo, da odstopajo iz osebnih ali zdravstvenih razlogov. Že tu se pokaže prva težava. Če minister ve, zazna, je opozorjen, seznanjen ali celo sam doživi pritiske ali druge oblike vplivanja lobijev, bi moral nemudoma stopiti k predsedniku vlade, oba pa sklicati tiskovno konferenco in javno objaviti vse relevantne informacije v zvezi s tem. Tako preprosto je. In naslednji korak bi moral biti, da bi vse institucije, ki bi se po službeni dolžnosti morale odzvati, to tudi nemudoma storile.

Če je vse res, kar se razkriva, potem, spoštovani predsedniki (različni), direktorji (zavodov in drugih institucij), razni predstojniki, vodje, poslanci, šefi strank in kar vas je še, ki bi morali biti v službi javnosti (pa niste), bi morali zvoniti vsi zvonci, vsi alarmi, vse sirene. Če je vse res, potem pomeni, da je to največji problem te države, gre za zdravje državljanov, gre za korupcijo, gre za kriminal, gre za krajo, gre za teptanje osnovnih človekovih pravic in za mendranje osnovnih etičnih pravil in standardov.

Če je vse res, potem smo ogroženi državljani, davkoplačevalci, od tega gnilega sistema in nikakor od nekih drugih izmišljenih tem (na primer migrantske krize), torej od znotraj (nekoč bi rekli notranji sovražnik). Če je vse res, potem, gospodje predsedniki države, vlade, parlamenta, nemudoma stopite skupaj in narediti nacionalni plan za rešitev (takojšnjo) tega problema. Nisem strokovnjak, toda v medijih stalno prebiram neskončno množico nekih »strokovnih« prispevkov o tem, kaj je prav in kaj narobe, kako naj bi bilo, kdo naj bi bil kdo in za kaj pooblaščen, odgovoren, pa o nekih kvaziugotovitvah, informacijah o čakalnih vrstah. Samo medklic: v 21. stoletju, v dobi informatike, ko se že vsak otrok v vrtcu igra z moderno tehnologijo, niste sposobni urediti enega samega seznama pacientov, ki čakajo na različne posege. Če bi ga pisali na papir, s svinčnikom, radirko in telefonom v roki, bi moral biti narejen, in to z minimalnimi napakami.

Torej, gospodje predsedniki, skličite srečanje, povabite stroko (tako in drugačno), imate kup analiz, ki vam ležijo v predalih, imate kup ljudi, ki natančno vedo, kaj, kje, kdo, zakaj, in naredite operativni, bojni, politični, strateški, kakor koli bi ga že imenovali načrt, v katerem boste na eni papirni strani zapisali ključne cilje, naloge, poti, ljudi in čas, ko boste izvedli vse potrebno.

Če tega ne boste naredili, če nihče v tej državi ni sposoben urediti teh razmer, če nihče ni sposoben začeti čistiti ta hlev, če nihče ni sposoben javno sporočiti in povedati, kar ve, če ne ukrepajo tisti, ki bi morali, potem, dragi moji, pomeni, da ste vsi po vrsti odgovorni ali soodgovorni za nastale probleme, za njihovo (ne)reševanje in seveda za milijone, ki odtekajo iz zdravstvenega sistema.

Za konec seveda ne smemo pozabiti, da v tem istem zdravstvu dela na tisoče ljudi, od zdravnikov, raznih specialistov, medicinskih sester do drugega prepotrebnega osebja, ki jim gre vsa dolžna zahvala in spoštovanje do njihovega dela in truda, da v tako nemogočih razmerah uspevajo opravljati svoje poslanstvo, v dobro nas državljanov, pacientov, bolnikov, ki smo jim hvaležni, da so tu, ko jih potrebujemo.

Slavko Cimprič, Bovec