Prizivni senat je z izjemo ene zavrnil vse točke pritožbe obrambe bivšega političnega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića. Pritrdil pa je najpomembnejši s strani tožilstva, ki je oporekalo premili, 40-letni zaporni kazni, izrečeni Karadžiću marca 2016 na mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY). Slednje ga je spoznalo za krivega v desetih od enajstih točk obtožnice, ki mu je med drugim očitala genocid nad Bošnjaki v Srebrenici ter združevanje z zločinskim namenom pri obleganju Sarajeva in zajetju talcev iz vrst modrih čelad v BiH. Skupno je šlo za dva primera genocida (oproščen je bil enega v sedmih bosanskih občinah), pet primerov zločinov proti človeštvu, tri primere kršitve zakonov o oboroženem spopadu in en primer skrunjenja grobov.
Utemeljena zaostritev kazni
Ob opozorilu tožilstva, da je ICTY že prej obsodil tri Karadžiću podrejene (Zdravka Tolimirja, Vladimirja Bearo in Stanislava Galića) na dosmrtno ječo zaradi sodelovanja v skupnem zločinskem načrtu, za katerega je bil obsojen tudi Karadžič, so se trije od petih sodnikov strinjali, da tudi nekdanjemu predsedniku Republike Srbske izrečejo najvišjo možno kazen.
Prizivni senat pa je zavrnil obsodbo Karadžića za genocid v občinah Ključ, Sanski Most, Prijedor, Vlasenica, Foča, Zvornik in Bratunac leta 1992 in se strinjal z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da so bili tam storjeni drugi vojni zločini, koordinirani z vrha oblasti v Republiki Srbski.
Karadžićeva obramba je v pritožbi navajala, da je bilo sodišče pristransko, da obtožencu ni omogočilo zaslišanja prič in je zagrešilo druge procesne napake, da pa predvsem ni kriv za obleganje Sarajeva in pomor Bošnjakov v Srebrenici. Poskušala je tudi dokazovati, da je kot politični vodja bosanskih Srbov kaznoval tiste, ki so storili zločine med spopadi v BiH, in da kot psihiater in pesnik brez vojaških izkušenj ni mogel imeti nadzora nad vojsko. Skupaj skoraj petdeset ugovorov je prizivni senat z delnim nestrinjanjem dveh od petih sodnikov zavrnil kot neprepričljive in nedokazane, deloma pa sprejel le enega, o procesni napaki, za katero je ocenil, da ne vpliva na obsodbo.
Karadžić po današnji dokončni obsodbi ostaja v priporu MICT, dokler ne bo končan postopek njegove premestitve v zapor še ne razkrite države, kjer bo prestajal kazen do konca življenja. Njegova obramba je sicer napovedala, da bo zahtevala revizijo sojenja, kako bo to dosegla, pa ne navaja. Sam je izrek sodbe mirno poslušal, nato pa prek odvetnikov sporočil, da sodba »nima zveze s pravico«. Tožilstvo je izrazilo zadovoljstvo z izrekom najvišje možne kazni in izpolnitvijo glavne točke pritožbe in je zanj proces končan, četudi senat ni potrdil genocida v prej omenjenih bosanskih občinah, kjer so želeli vsaj to zadoščenje za storjene grozljive zločine.
Srbi še vedno o krivici
Tridesetminutni zamik televizijskega prenosa sojenja zaradi varnostnih razlogov po odmevnem javnem samomoru hrvaškega generala Slobodana Praljaka ob izreku sodbe na ICTY novembra 2017 so pozorno spremljali tako v BiH kot Srbiji. Pred sodiščem v Haagu se je zbrala manjša množica ljudi, med katerimi so bili sorodniki žrtev ter predstavnice združenja Matere Srebrenice. Mirni protestniki so razgrnili transparent »Radovan Karadžić – genocid, Adolf Hitler – holokavst« in sprožili posredovanje policije, ki je zahtevala, da ga odstranijo. Reakcije v Republiki Srbski, kjer so gojili celo neutemeljeno upanje v oprostilno razsodbo, so bile podobne dosedanjim – zvračanje krivde na druge in izrekanje podpore Karadžiću kot junaškemu voditelju, v Srbiji pa deljene med tiste, ki vztrajno govorijo, da je bilo haaško sodišče ustanovljeno zato, da se sodi Srbom kot naciji, ter peščico drugih, ki so zahtevali, da se krivda za dogajanja v devetdesetih letih vendarle opredeli in kaznuje na osebni ravni.
