Dr. Viljem Ščuka se na javno pismo (julij 2018) Društva za nenasilno komunikacijo, Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in Društva ključ – centra za boj proti trgovini z ljudmi zoper njegove izjave za Svet 24.si ni odzval. Prav tako ni komentiral spletne objave Slovenske krovne zveze za psihoterapijo – SKZP, ki se je ravno tako distancirala od njegove izjave in jo označila kot »strokovno in etično nesprejemljivo«. Po razglasitvi bodeče neže, 6. marca 2019, pa je za oddajo 24ur na POP TV povedal, da njegova izjava »ni bila vzeta iz konteksta ali napačno razumljena. Tako je njegovo mnenje« (vir).
Trinajst podpisnikov odprtega pisma, katerega smo lahko le delno prebrale_i v objavi Dnevnika 14. marca (vir) pravi, da je podarjena bodeča neža javen napad na »strokovnjaka, ki si zaradi svojega vseživljenjskega humanega in strokovnega delovanja zasluži globoko spoštovanje« in je »posledica nepoznavanja dela Vilija Ščuke«.
Me_i na tej točki odgovarjamo, da namen podeljevanja bodeče neže ni v diskreditaciji oseb in njihovega preteklega (strokovnega) dela, marveč gre za direkten odziv na izključno sporne izjave, ki izražajo seksizem. Naš namen je opozarjanje na seksizme v javnem diskurzu, njihova problematizacija in zoperstavljanje normalizaciji tovrstnemu seksističnemu diskurzu, spodbujanje kritične ozaveščenosti in aktivna participacija pri prepoznavanju seksizma oziroma seksizmov. Javne osebe imajo ta privilegij in družbeno moč, da soustvarjajo javno mnenje, od strokovnjakov (v prosveti, zdravstvu, pravu…) pa pričakujemo strokovnost, etičnost in odgovornost. V to kategorijo spada tudi dr. Ščuka, za katerega bi si želele_i, da bi se pri obravnavi spolnega nasilja (mladostnikov_ic) posluževal strokovnosti in senzibiliziranega pristopa in ne prelagal krivde spolnega nasilja na (mladoletne) žrtve in jih tako sekundarno viktimiziral.
V zadnjih mesecih na plan prihajajo afere v povezavi s spolnim nasiljem (afera Merc na OŠ Prule, razsodba koprskega sodišča, kjer spolni napadalec ni spoznan za krivega posilstva zoper spečo žrtev, otipavanje mladoletnice s strani družinskega zdravnika, spolni napad mariborskega zobozdravnika na pacientki itd.), napovedana je tudi sprememba kazenskega zakonika na področju spolnega nasilja iz 'modela prisile' v 'model soglasja' (t.j. »da je da in ne je ne«). Žrtvam spolnega nasilja, ki so največkrat ženske, je v prvi vrsti potrebno verjeti, hkrati pa morajo biti v nadaljnjih pravnih postopkih obdane s profesionalnim kadrom. Pogosto so namreč žrtve predsodkov (ali so se dovolj jasno upirale, kako so bile oblečene, ali so bile pod vplivom psihoaktivnih substanc ipd.). Spolna ravnanja, ki se zgodijo brez soglasja je potrebno inkriminirati, v družbi pa se je potrebno znebiti starih patriarhalnih vzorcev in prepričanj, da mora biti ženska v heteroseksualnem odnosu podrejena moškemu ter posledično reflektirati in omejiti medijsko pojavnost tovrstnih »strokovnjakov«, ki idealizirajo patriarhalna razmerja in posledično opravičujejo ter legitimizirajo konservativna prepričanja in dejanja tistih, ki ne le verjamejo, ampak se tudi vedejo problematično in celo nasilno. Če želimo živeti v odprti družbi strpnih in odgovornih posameznic_kov, je tu nadvse pomembna vzgoja in socializacija otrok. Če je bil namen Ščukovega projekta »Brez megle v glavi« to, da otroci postanejo razmišljujoče osebnosti, ki bodo kritični do družbe in tudi do sebe, je eden od pomembnih naukov tudi ta, da moramo skrbeti za dobrobit otrok in da je za spolno nasilje odgovoren_na povzročitelj_ica in ne žrtev.
