Ženski smučarski skoki so hitro razvijajoča se disciplina, a so v primerjavi z moškimi v zamudi, čeprav so ženske prvič skočile na skakalnici že v drugi polovici 19. stoletja. Medtem ko so bili moški skoki v olimpijski program uvrščeni že leta 1924, tekmovanja za svetovni pokal pa so se začela leta 1979, so ženske uradna tekmovanja začele leta 2004 v celinskem pokalu. Na svetovnem prvenstvu so prvič tekmovale leta 2009 v Libercu na Češkem, v svetovnem pokalu nastopajo od leta 2011, na olimpijskem sporedu so od leta 2014 (Soči), torej kar 90 let pozneje kot moški.
Zmagovalka turneje Raw Air enako plačana kot zmagovalec
Ženske tekmujejo na srednjih in velikih skakalnicah, na letalnicah pa še ne. Vsako sezono je več tekmovanj na velikih skakalnicah. Letos je bilo devet tekem od 26 na 120-metrskih skalnicah. Minuli teden so premierno nastopile na norveški turneji v Oslu, Lillehammerju in Trondheimu na istih napravah kot moški. Razlika je v tem, da se ženske v zaletno smučino spustijo z naletnega mesta, ki je v povprečju deset stopničk višje od moških, zato imajo na odskočni mizi štiri do pet kilometrov na uro višjo hitrost. Na tekmi v Lillehammerju sta vodilna po prvi seriji, Avstrijec Stefan Kraft in rojakinja Eva Pinkelnig, dosegla enako daljavo 139 metrov.
Seštevek točk za dolžino skoka (1 meter je 1,8 točke), ocene sodnikov, višino naleta in vetrovno izravnavo (pri obeh je bil odbitek za vzgonski veter enak – minus 9 točk) je bil s 148,1 točke proti 138,3 točke v korist Krafta. Če bi imel Kraft, ki je skočil s hitrostjo 88,4 kilometra na uro, na mizi takšno zaletno hitrost kot Pinkelnigova (93 km/h), bi poletel okoli 160 metrov. Ženske so bile na turneji Raw Air v nasprotju s svetovnim pokalom, kjer moški za zmago prejme 10.000 švicarskih frankov, ženska pa 3000, enakovredne glede nagradnega sklada za zmago v skupnem seštevku. Zmagovalka Maren Lundby je bila glede na število skokov (9), ki jih je opravila, z rekordno nagrado 35.000 evrov za ženske skoke celo malce bolje plačana od najboljšega med moškimi, Japonca Rjojuja Kobajašija. Vsak njen skok od devetih je bil vreden 3888 evrov, medtem ko je bil pri moških vsak od 16 skokov za nagrado 60.000 evrov vreden 3750 evrov.
Čakajo na upokojitev Walterja Hoferja
Ženske na letalnicah še ne tekmujejo. Na letalnicah na Kulmu v Avstriji in Vikersundu na Norveškem so v začetku 21. stoletja, torej še pred njuno prenovitvijo, zunaj konkurence ali kot predskakalke opravile nekaj poletov. Svetovni rekord ima 35-letna Avstrijka Daniela Iraschko - Stolz s točno 200 metri iz leta 2003 na Kulmu. Njena rojakinja Eva Ganster je februarja 1997 na Klumu v petih dneh kar šestkrat izboljšala svetovni rekord za ženske, ki ga je s 141 metrov prek 161, 163, 164 in 165 metrov pomaknila na 167 metrov. Iraschko-Stolzeva, stara komaj 19 let, ga je šest let pozneje v enem dnevu popravila na 188 in 200 metrov. V 50 letih letalnice bratov Gorišek na njej v Planici ni skočila še nobena ženska.
»Ženskam bodo dovolili nastopanje na letalnicah, ko bodo imeli smučarski skoki novega direktorja. Dokler bo v tej funkciji Walter Hofer, deklet ne bo spustil na letalnico,« pravi dober poznavalec smučarskih skokov Jelko Gros. Avstrijec Walter Hofer bo v tej funkciji še dobro leto dni. Poslovil se bo marca prihodnje leto po svetovnem prvenstvu v poletih v Planici, ko bo izpolnil pogoje za upokojitev. »Trenutno je deset deklet že na dovolj visoki ravni pripravljenosti, da bi lahko skočile na letalnici. A je preveč neodgovornih trenerjev, zato žensk ne morejo kar prosto spustiti na letalnico. Tveganje je preveliko, da bi pripeljali tudi takšne, ki bi lahko naredile kakšno neumnost. Padci bi namreč zavrli razvoj tega športa,« je pojasnil Gros.
