Izjemen primer slednjega je Zasužnjena ženskaMadžarke Bernadett Tuza - Ritter, ki spremlja hišno služabnico Marish, za katero se med snemanjem izkaže, da je kot nekakšna sodobna Pepelka že desetletje ujetnica družine, pri kateri gospodinji. Ne le da Marish za svoje delo ne prejme nikakršnega plačila, ampak ji »gospodarica« Eta celo vzame plačo, ki jo zasluži z delom drugod, poleg tega je podvržena celi vrsti psihičnih in fizičnih zlorab.
Režiserka se večji del filma osredotoča izključno na protagonistko, lovi jo v tesne bližnje plane njenega razbrazdanega, izmučenega obraza, prepredenega s sledmi dolgoletnega maltretiranja, pa tudi s strahom, bolečino, ponižanjem in žalostjo. Vse to ustvarja klavstrofobičen občutek ujetosti, kader pa se odpre navzven šele po tistem, ko si Marish ob podpori režiserke utre pot na prostost. Eta in njena družina v filmu sploh nista tematizirani – včasih slišimo le njihove glasove ali pa vidimo dele njihovih teles (nikoli obrazov). Avtorica tako učinkovito razširi fokus s te konkretne družine na širši problem novodobnega suženjstva, ki je precej bolj razširjen, kot bi si utegnili misliti.
Antipsihiatrični manifest
Nori dnevi, še en observacijski dokumentarec iz paketa aktualnih družbenokritičnih filmov, problematizira način, kako hrvaški zdravstveni sistem (ki bržkone ni prav dosti drugačen od slovenskega) obravnava duševno bolne. Hrvaški režiser Damian Nenadić je dva človeka z dolgo listo diagnoz in bogatimi izkušnjami s psihiatričnim sistemom zdravljenja zadolžil, da snemata svoj vsakdanjik, nato pa je iz posnetega materiala zmontiral 73-minutni film. Majo in Mladena spoznamo v njunih dobrih pa tudi slabih trenutkih, predvsem pa kot človeka, ki nista prav zelo drugačna od nas, ki nam ni treba goltati gore tablet, da bi se prebili skozi dan. Maja v nekem trenutku celo pristane v bolnišnici zaradi toksičnega hepatitisa, povzročenega s prekomernim jemanjem zdravil, ki so ji hkrati popolnoma opustošila zobovje.
Film, ki se začne kot intimen dvojni portret »norosti«, tako na koncu izzveni v antipsihiatrični manifest, ki sproža razpravo o učinkovitosti metod, s katerimi medicina danes pristopa k duševno drugačnim. Pri tem se dosledno izogiba eksploatacijskemu senzacionalizmu in prek subtilnih prizorov zlagoma gradi svoj poziv k drugačnemu pogledu na duševno bolne, ki morda bolj kot zdravila potrebujejo več človeškega razumevanja in boljšo integracijo v skupnost.
Gozdovi pomnijo
Po izrazito insajderskem je tu še dragocen avtsajderski pogled, in sicer pogled Američana, ki je v Slovenijo prišel kot Fulbrightov štipendist, da bi raziskoval tukajšnjo kinematografijo, na koncu pa je sam posnel čudovit liričen filmski esej o najbolj občutljivi točki slovenske zgodovine. Ian Soroka v filmu Lep pozdrav iz svobodnih gozdovprvenstveno izhaja iz pokrajine, iz atmosferičnih podob bujnih, v dež in meglo ovitih dolenjskih in notranjskih gozdov, ki pod koreninami dreves skrivajo kompleksne podzemne svetove. Na izhodiščno metaforo pogreza v podzemlje nalaga različne plasti pomena in prepleta različne vidike pokrajine – zgodovinske in sodobne, družbene in naravne, podzemne in nadzemne, dejanske in mitološke. Obišče kamnolom, spremlja gozdarje, lovce in jamarje, pokuka v arhiv filmskega gradiva v Gotenici in med lastne posnetke vstavlja himnične izseke iz partizanskih filmov. Vsake toliko ujamemo kak pogovor z lokalnim življem, ki ves čas ostaja nekje v daljavi, a fragmentarno osvetljuje duha pokrajine, prežete z nerazrešeno, še vedno kljuvajočo travmo druge svetovne vojne. Lep pozdrav je nežen film brez izrazite politične agende, ki poskuša s spoštljive distance razrahljati zbito zemljo med stoletnimi bukvami in smrekami, da bi drugim in nam pomagal sprocesirati fascinantno dediščino tega območja.
