Med drugim velja tudi pravilnik o vsebini vprašalnikov za pridobivanje podatkov za potrebe množičnega vrednotenja, ki je sam po sebi zgrešena zadeva. Po tem pravilniku podatke spraševalcem podajajo lastniki sami, brez preverjanja listin. Tako pridobljeni odgovori so nesolidni podatki, na katerih se ne more graditi podatkovne baze, za katero na koncu verige odgovarja država z vpisi v zemljiški knjigi. Sklicevati se na osebno (kazensko) odgovornost stranke je neresno, saj so napake (ali goljufije) lahko razvidne šele čez leta, podatki v javnih evidencah pa medtem nezanesljivi in zavajajoči (neuporabni).

Podlaga za popis nepremičnin bi morali biti samo in edinole ustrezne listine, tehnična dokumentacija in posnetki – geodetski načrti – dejanskega stanja. Torej izdelan vpis v kataster stavb, v zbirni komunalni kataster, ter skladno z vsem tem vnos v zemljiški kataster in nadalje v zemljiško knjigo. Že pri problematiki »legalizirane črne gradnje« se je pokazalo, kaj pomenijo na tak način slabo izpolnjene evidence v zemljiški knjigi.

V zakonu so opredelili posebno skupino stavbnih zemljišč – tako imenovana zemljišča za gradnjo stavb – kot detajlni podatek glede namenske rabe zemljišč. Tak režim omogočajo pravzaprav samo bivši zazidalni načrti in novi občinski podrobni prostorski načrti oziroma njim enakovredne ureditve. Ti načrti so v prostorskih javnih podatkih občin (oziroma bi morali biti). O vsem je že nekaj sodne prakse, ki je vedno poudarila, da morajo biti tako namensko obdavčena zemljišča ustrezno urbanistično in komunalno urejena, tudi v javnih evidencah, sicer posebne namenske (pavšalne) obremenitve niso dopustne.

Pred časom so v Dnevniku opozorili tudi na manjkajočo evidenco zemljišč pod javnimi cestami in železnicami, ki naj bi bila po logiki ocenjena nižje kot denimo obdelovalne ali zazidljive površine. Tako mnenje je neprimerno, saj so zemljišča pod javnimi cestami in železnicami in drugimi pozidanimi površinami, namenjenimi splošni javni rabi, opredeljena kot zemljišča, ki naj pridobijo status grajenega javnega dobra. Nepremičnine s takim statusom so po zakonu izvzeta iz pravnega prometa z nepremičninami, torej tudi iz ocenjevanja vrednosti nepremičnine in iz obdavčitve.

To, da je na tisoče predvsem občinskih cest formalno še vedno speljanih po zasebnih zemljiščih, je evidenčno nelegalno stanje, ki bi ga družba morala čim prej urediti, ne pa dovoliti, da na njem temelji kakršna koli davčna praksa. Da so bila stavbna zemljišča, zlasti zazidljiva stavbna zemljišča, marsikje (tudi v Ljubljani) dejansko podcenjena glede na njihovo tržno vrednost (torej v evidencah popolnoma napačno ovrednotena), danes ugotavljajo na ministrstvu za okolje in prostor, kot piše avtor članka.

Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj je treba obstoječe stanje nepremičnin obdavčiti na podlagi tako velike in negotove spremenljivke, na katero lastnik sploh nima vpliva, kot je »tržna vrednost« posamezne nepremičnine (ki se poleg tega še vsako leto spreminja). Zaradi te krivične soodvisnosti je bilo že v do zdaj izpeljanih nepremičninskih popisih in vrednotenjih veliko pripomb. Tržna vrednost igra svojo vlogo šele v postopku pravnega prometa s posamezno nepremičnino, takrat pa lastniki plačajo poseben davek na promet z nepremičnino. Neke vrste stavbno rento, ki naj bi jo obračunavala občina za vzdrževanje prestižnosti (turističnih) lokacij, bi bilo treba vrednotiti na drugih osnovah, kot so tržne.

Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana