Ko človek vstopi v javni zdravstveni sistem, je praktično nemogoče, da bi onemogočili dostopnost do njegovih osebnih in zaupnih podatkov tudi nepooblaščenim osebam. Resda bi morale biti informacije o zdravstvenem stanju vsakega od nas predmet posebne zaščite in varovanja, vendar je pri vsakdanjem delu to praktično nemogoče.
Že kot študenti se prihodnji zdravniki in drugi zdravstveni delavci srečujejo z bolj ali manj znanimi posamezniki. Pri kliničnih predmetih je nemogoče zagotoviti popolno anonimnost. Večina res ne razširja, kar izve in vidi pri stikih z bolniki, so pa posamezniki, ki zaradi takega ali drugačnega razloga jezika ne znajo držati za zobmi in govorijo o bolnikih, ne da bi se sploh zavedali posledic.
Ko sem v svoji prvi službi srečeval bolnike od najbolj znanih politikov, gospodarstvenikov, umetnikov in drugih znanih osebnosti (za »navadne« ljudi tako ali tako ni bil nikoli problem), smo vsi zaposleni marsikaj vedeli o njihovem zdravstvenem stanju, a seveda nismo o tem javno govorili, je pa praktično nemogoče skrivati vse informacije. Ko smo leta 1980 spremljali dogajanje v zvezi z nekdanjim predsednikom države, ki se je zdravil v UKC Ljubljana, smo zlasti zaposleni vedeli marsikaj kljub skrbno varovanim podrobnostim njegovega zdravstvenega stanja. Jasno, da smo se o tem tudi pogovarjali in razpravljali o njegovi prognozi.
V samostojni državi smo bili priča boju z boleznijo nekdanjega predsednika vlade in države, česar tudi on sploh ni problematiziral niti skrival. Tudi o mnogih drugih znanih osebnostih se pač veliko govori in piše in tudi do zaupnih informacij zlasti v dobi spleta sploh ni težko priti. Informacije so res pogosto izkrivljene, včasih neresnične ali celo izmišljene, a tako pač je.
Vsi se strinjamo, da tako ni prav in da tako ne bi smelo biti, a ko človek zboli, zlasti če gre za znano osebnost, pri marsikom to sproži preprosto radovednost, ekskluzivnost informacij, senzacionalizem in podobno.
Spomnimo se samo nekaterih znanih predsednikov drugih držav, pa znanih pevcev, filmskih igralcev, znanstvenikov itd., koliko se o njih širi raznih novic, od njihove bolezni, afer, razvad in navad, ki so se pogosto končale tudi tragično. Ravno zdaj spremljamo domnevno pedofilijo znanega ameriškega rokerja.
Že nekaj let se javnost sprašuje, kaj se dogaja z najboljšim nemškim dirkačem formule ena. Kljub skrbnemu varovanju informacij se vseeno občasno pojavi kaka vest, ki je morda povsem izmišljena ali temelji le na ugibanjih, ki jih razširjajo ljudje samo zaradi zgoraj navedenih vzrokov, čeprav se nikogar to nič ne tiče, razen njegovih najbližjih. Tudi o nekaterih naših politikih so se širile take novice, da nas lahko skrbi, kako smo danes vsi razgaljeni pred javnostjo.
Ko torej človek vstopi zlasti v javni zdravstveni sistem, je nemogoče skriti njegovo identiteto. V informacijskem sistemu so zapisani njegovi osebni podatki, bolezenske težave, preiskovalne metode in terapevtski ukrepi, pa najsi bo obravnavan ambulantno ali hospitaliziran. Resda je neetično in morda tudi kaznivo dostopati do podatkov, ki niso javnega značaja, vendar kako nadzorovati, da do tega ne pride? Že ko stopi človek skozi vrata bolnišnic, ga opazi vratar, pa drugi ljudje, ki se nahajajo takrat na hodnikih ali v čakalnicah, administrativno osebje pri sprejemnih okencih, medicinske sestre, zdravniki, strežnice, laboratorijski delavci, razni drugi delavci v zdravstvu, ki imajo tak ali drugačen stik z bolnikom. Seveda je razpečevanje zdravstvenih izvidov nesprejemljivo, a v javnem zdravstvenem sistemu to ne more ostati skrito, če kdo le hoče, da take informacije širi, največkrat brez slabih namenov.
Drugače je v zasebnih ustanovah, kjer je obravnava bolnika lahko res skrita pred očmi javnosti, medijev, družbenih omrežij in drugih možnosti množičnega komuniciranja. Tam lahko z veliko mero previdnosti ostanejo zaupni podatki skriti, a spet je možnost, da na tak ali drugačen način pricurljajo v javnost.
Bolj kot možnost dostopa do zaupnih podatkov o bolnikih ob takem informacijskem sistemu v zdravstvu, kot ga imamo, je spornejše in skrb zbujajoče, zakaj nekateri, ki o posameznem bolniku kaj vedo, to potem širijo naprej. Največkrat se niti ne zavedajo morebitnih posledic širjenja teh podatkov in to delajo dostikrat povsem spontano in nenamerno. Zato ne sankcionirajmo ljudi, ki širijo te podatke, če to ne delajo iz koristoljubja ali drugih nesprejemljivih vzgibov.
Zakon o pacientovih pravicah v II. poglavju res natančno predpisuje njegove pravice, med katerimi je tudi pravica do varstva osebnih podatkov in varstva zasebnosti in da nihče, razen če bolnik to dovoli ali ga ne pooblasti, nima pravice vpogleda v pacientove medicinske podatke. Kako to doseči, da bi vsi, ki kakor koli pridejo v stik z bolnikom in njegovimi izvidi, spoštovali te določbe, je preprosto nemogoče. Hipokratova prisega obvezuje zgolj zdravnike, ostali zaposleni pa so zavezani poklicni molčečnosti. Kdo sploh pozna zakon o pacientovih pravicah? Mislim, da ga ne poznajo niti zdravniki.
Ljudje smo pa pač različni. Nekdo noče, da se izve, da ima žolčne kamne, drugi pa javno izpovedujejo svoje zdravstvene težave tudi, če gre za najtežje bolezni in bolezenska stanja. Za vsakega posameznika so podatki o njegovem zdravstvenem stanju pomembni, in če ne želi, da o tem ve kdo drug, moramo skušati to preprečiti, a je zagotavljanje popolne zasebnosti v javnem zdravstvu nemogoče, ker je v procesu obravnave udeleženih preveč posameznikov.
Zato umirimo vihar in se posvetimo pravim problemom našega zdravstva, to pa so čim večja strokovnost in dostopnost takrat, ko zbolimo, ostalo pa je manj pomembno.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist
