Medicinska sestra – poklic, ki bije plat zvona zaradi nespoštovanja poklicnih kompetenc

Zdravstvena politika ni ozaveščena

Stroka na problem pomanjkanja dipl. m. s. opozarja že leta, vendar v zdravstveni politiki ni posluha. Raziskava, ki smo jo leta 2017 izvedli med izvajalci in izobraževalci v zdravstveni negi, je jasno pokazala, da se TZN dobesedno prisili, da vstopajo v delokrog dipl. m. s., ker je le-teh v kliničnih okoljih premalo, zlasti v popoldanskih in nočnih izmenah, ko dipl. m. s. zagotavljajo le dežurno službo. Vodstva zdravstvenih zavodov in ministrstvo za zdravje iščejo izgovore v ekonomskih učinkih in pomanjkanju denarja za zdravstvo, nihče pa noče slišati in verjeti reprezentativni raziskavi dvanajstih evropskih držav RN4CAST, ki jo je financirala Evropska komisija in je pokazala, da je tako ravnanje nevarno in škodljivo za paciente in državo. V raziskavo je bilo vključenih 422.730 kirurških bolnikov in 26.516 po direktivi izobraženih medicinskih sester. Večje število negovalnega kadra na pacienta in univerzitetna stopnja izobrazbe se izkažeta kot dejavnika nižje stopnje smrtnosti teh pacientov. Ob objavi rezultatov so vse države, ki so še imele triletno visokošolsko izobraževanje, le tega preoblikovale v štiriletno univerzitetno izobraževanje za zdravstveno nego. Slovenija v raziskavi ni sodelovala in tudi univerzitetnega izobraževanja še nima.

Še več, v Belgiji, Angliji, Finski, Irski, Španiji in Švici so na vzorcu 18.828 kirurških pacientov preverjali učinek zadnje globalne krize, ko so nekatere bolnišnice zmanjševale kader v zdravstveni negi in tudi stopnjo izobrazbe. Ugotovili so, da se je nadomeščanje z manj izobraženim kadrom izkazalo za škodljivo za paciente v obliki povečane umrljivosti, zmanjšanega zadovoljstva pacientov, znižane ocene varnosti idr. Desetodstotno zmanjšanje števila po direktivi izobraženih medicinskih sester se je kazalo v 11-odstotnem povečanju smrtnosti pacientov.

Zato se je treba na ravni državljana, predsednika vlade in ministra za zdravje vprašati, kaj je narobe z našo zdravstveno politiko, da ne sprevidi, da je treba v zdravstvenem sistemu imeti več dipl. m. s. in jih razporediti v triizmensko delo. Danes imamo najmanj dipl. m. s. na prebivalca v EU, poleg dela s pacienti se jim nalaga še številne druge organizacijske zadolžitve. S tem je treba nujno prenehati. Politiko namreč skrbi, da dipl. m. s. niso ob pacientu in da samo »vodijo in organizirajo«. Govoriti, naj bo dipl. m. s. neposredno ob pacientu, v sistemu pa jih zaposliti le 32 odstotkov od vsega negovalnega kadra, je veliko sprenevedanje in nespoštljivo do njih. Gre za očitno nerazumevanje koncepta neposrednih in posrednih storitev za pacienta. Ko danes govorimo o neposredni in posredni zdravstveni negi, v ospredje postavljamo dobro ravnovesje med potrebami pacientov in ustrezno strukturo kadra v zdravstveni negi, ki potrebe pacientov zadovoljuje na neposreden in posreden način. Diplomirane medicinske sestre so nosilke 24-urne zdravstvene nege in zdravstveni tim ima glede njih velika strokovna pričakovanja. Zdravniki in drugi pričakujejo, da je pacient higiensko urejen, njegovemu stanju ustrezno prehranjen in hidriran, sistematično spremljan glede na ugotovljene deficite v zdravju, informiran, pripravljen na preiskave z vsemi podpisanimi soglasji, z vso predpisano terapijo, da sodeluje pri preiskavah in terapiji, da so vsi diagnostični materiali pravilno odvzeti in transportirani, da so v pacientovi mapi vsi izvidi, da se ga pripravlja na odpust, prouči razmere za nadaljnje okrevanje na domu idr. Torej je zdravstvena nega izjemno kompleksna stvar, pričakovanja v zdravstvenem timu so velika, pa se nismo še niti dotaknili pristopov, ki jih dipl. m. s. uporabljajo, da celostno zajamejo potrebe pacienta in slednje integrirajo v zdravstveno obravnavo. Treba je narediti negovalno anamnezo, ugotoviti deficite v samooskrbi, znanju, občutenju bolezni, zavedanju stanja, stanju v domačem okolju, oceniti sposobnosti in načrtovati aktivnosti za vračanje samooskrbe in zdravja, prizadevati si za krepitev znanja o bolezni in doseganje izboljšav v zdravju, triažirati potrebe, premisliti o kompetencah tima, ki bo uresničil načrt zdravstvene nege in zdravstvene obravnave, preprečevati tveganja v obravnavi, spremljati napredek pacienta pri doseganju zdravja, poročati na sestankih zdravstvenega tima idr. Za vse to so potrebni čas, znanje, veščine, sposobnosti, delo se izvede neposredno ob pacientu in posredno za pacienta. Vse to so kompetence, ki jih v praksi ugotavlja, načrtuje in izvaja dipl. m. s., pri izvajanju načrta in evalvaciji le-tega sodeluje TZN. Za ta namen je treba imeti nacionalni kompetenčni model in o tem se zadnje čase veliko govori.

Kaj bo naredil nov minister?

Odstopljeni minister za zdravje k določitvi kompetenc ni hotel dati soglasja. On in člani njegove ekipe so govorili o nejasnih ekonomskih učinkih predlaganih kompetenc in strahu, da bo v sistemu »preveč« dipl. m. s., niso pa postavili v ospredje varnosti in dostopnosti zdravstvene obravnave ter dolgoročnih posledic takega ravnanja. Torej niso mislili na nas državljane, temveč na zdravstveno blagajno. Prve kompetence, to je delitev dela med dipl. m. s. in TZN, so bile določene leta 1998 in dopolnjene leta 2008, zdaj pa je, v skladu z razvojem in potrebami pacientov, tukaj tretja verzija kompetenc, ki si je medicinske sestre niso izmislile same, temveč so to nalogo dobile z 38. členom novele Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki končno odpravlja tudi krivice, povzročene tistim, ki kot TZN že leta opravljajo dela, ki spadajo med kompetence dipl. m. s., in sicer da se jim to delo plača.

Odstopljeni minister je dal stroki nezaupnico, ni spoštoval znanja in strokovnosti več kot 30 strokovnjakinj in strokovnjakov, ki so te kompetence oblikovali na številnih srečanjih in usklajevanjih, ki so trajala več kot eno leto. Kompetence je sprejel razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno in babiško nego, še več, obravnaval jih je zdravstveni svet kot najvišji strokovni organ v državi in dal ministrstvu priporočilo, da k dokumentu da soglasje. Po obravnavi v zdravstvenem svetu so nekateri posamezniki na ministrstvu za zdravje posegli v dokument in iz 50 strani dokumenta, ki je narejen na podlagi visokošolskih in srednješolskih programov, kontinuiranega profesionalnega izobraževanja, upošteva razmere v kliničnih okoljih, dopolnitve direktive iz leta 2013, razvoj stroke in potrebe pacientov, naredili nov dokument, ki ima 12 strani. (???) Pri tem so izpustili nekatera strokovna področja, kot je duševno zdravje, problem, ki ga v Health at a Glance (2018) predstavijo kot prioriteto številka ena za zdravstvene sisteme. Zbanalizirati kompetence medicinskih sester na to raven pomeni, da zdravstveno nego praktično ukinjamo, Avstrija, Švica in Nemčija pa nam ploskajo, saj naše dipl. m. s. tam z veseljem zaposlujejo.

Minister Fakin je svoje povedal. Kako razgledan in opolnomočen bo novi minister za zdravje v zvezi z opisano problematiko? Kandidat je Aleš Šabeder iz UKC Ljubljana. Ta terciarni zavod ima po podatkih zahtevnosti bolnišnične zdravstvene nege iz leta 2017 21-odstotni (254) manko dipl. m. s. in 3,3-odstotni presežek TZN, kar je najmanjše pomanjkanje med vsemi bolnišnicami. UKC Ljubljana je pred ZUJF-om in tudi v času veljave tega zakona omogočal šolanje tistim tehnikom zdravstvene nege, ki delajo v okviru kompetenc diplomirane medicinske sestre, kar se v primerjavi z drugimi bolnišnicami zelo pozna in o čemer smo že pisali v Objektivu 3. 11. 2018. Popotnica novega potencialnega ministra je torej dobra, izhaja iz terciarne ustanove, ki dobro razume, kaj pomeni imeti izobražene in usposobljene strokovnjake v številnih strokah, ki delujejo v UKC Ljubljana.

Zato upam, da si bo novi minister dopustil pojasniti in razumeti, zakaj je izobrazbena struktura v zdravstveni negi tako pomembna, in ne bo prešteval le kratkoročnih prihrankov, ki jih dejansko ni, če bi celostno spremljali zaplete zdravstvene obravnave, kot zahtevata metodologija kazalnikov kakovosti in varnosti v zdravstvu ter znanost o uvajanju izboljšav v zdravstvu (Healthcare Improvement Science), ki je v razvitem delu sveta sestavni del politike odločanja v zdravstvu, pri nas pa še vedno zanemarjen del zdravstvenega sistema.