Bilo je ob konec leta 1893 oziroma v začetku leta 1894, ko so prebivalci Rakitne živeli z menda največjim jamborom, kar jih je kdaj potovalo po njihovih cestah. Zgodba o 64 metrov veliki leseni pošasti, kot so mu rekli domačini, je bila legenda, dokler je nista v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja podrobno raziskala Miroslav Pahor in Ilonka Hanjal. Več let sta zbirala informacije, preden sta leta 1981 v Informatorju, glasilu piranske Splošne plovbe, objavila šeststransko reportažo, ki se bere kot literarna zgodba, podatki in pričanja očividcev v njej pa dokazujejo, da je jambor s pomočjo konj in volov konec 19. stoletja res pripotoval z Rakitne do Trsta. Zgodbo je znova obudil predsednik Turističnega društva Rakitna Darko Jerina, ki zbira in hrani material, povezan z jamborom, ter si prizadeva, da bi se ohranil spomin nanj.
Mogočni hoji so se ljudje čudili
»Bilo je v zgodnji zimi leta 1893, ko je bil jambor pripravljen in natovorjen. Zima je bila izredno ostra in trda. Z osmimi pari konj so ga moški pripeljali pred hišo. Januarja 1894 pa so ga odpeljali v Trst. Preko Begunj, Cerknice, Rakeka in Planine. Težko je šlo, a je šlo,« je avtorjema članka povedal sin kmeta Opeke, ki je bil lastnik gozda, v katerem so posekali hojo, kot na Notranjskem rečejo jelki, iz katere so izdelali jambor.
Zaradi jambora je Rakitna z okolico za nekaj tednov bržčas doživela gospodarsko rast. Ogromno ljudi je sodelovalo pri izdelavi in prevozu, projekt pa je financiral Henrik Angel Jazbec, eden najbolj znanih in najbogatejših tržaških ladjarjev tistega časa. Plačal je tovornino po običajni ceni, poleg tega pa še vse potrebne vprege od Cerknice do Sežane. Opeka je moral jambor na svoje stroške spraviti le do Cerknice, kar pa je bil najtežji del poti.
Henrik Angel Jazbec je novi jambor nujno potreboval, ker je njegova ladja Beechdale – Bukova dolina, izdelana v Liverpoolu, blizu Balearskih otokov doživela nesrečo, en jambor je bil povsem uničen. Ladjar je prišel na Rakitno in si ogledoval tamkajšnje gozdove ter naposled sklenil posel z Opeko. »Petnajstega decembra se je pri Opeki zglasil sam Henrik Angel Jazbec. Ogledal si je hojo. Bila je lepo visoko drevo, da je malo takih. Košate, močne veje so molele visoko proti nebu. Zdelo se je, da se z vršičkom dotika sivih oblakov, ki so se pokazali nad nebom,« sta zapisala Ilonka Hanjal in Miroslav Pahor, ki sta zapisala tudi, da so se domačini čudili mogočni hoji in si jo hodili ogledovat kot kakšen čudež. Dan zatem so jo posekali, nato pa so potrebovali tri dni, da so jo spravili v vas. V tednu dni je bil jambor izdelan. Toda najtežji del naloge – transport – jih je šele čakal. Ko sta Ilonka Hanjal in Miroslav Pahor hodila po poti jambora, sta se čudila, kako so lahko skoraj stoletje prej po teh ozkih in zasneženih cestah pretovorili 64-metrsko leseno pošast.
Odbiti so morali vogal hiše
Brez iznajdljivosti ni šlo. Naložili so ga na štiri preme, ki so jih vlekli konji, v klanec pa tudi voli. Darko Jerina domneva, da so v klanec potrebovali kakšnih 20 parov volov. »Praktično vse, ki so jih imeli na Rakitni.« Na poti so naleteli na razne nepredvidljivosti. Na težavne ovinke, jambor jim je celo zgrmel na tla, pa na preozko cesto, po kateri so ogromen jambor le stežka tovorili. Včasih se je kolo zataknilo za vogal kakšne hiše. »Pri neki hiši se je jambor zagozdil in ga ni bilo mogoče rešiti drugače kakor tako, da so odbili vogal hiše in ga povlekli naprej,« sta zapisala Miroslav Pahor in Ilonka Hanjal. ki sta osem desetletij kasneje na istem mestu našla odbit vogal do višine prvega nadstropja in zaokrožen z ometom.
Kljub vsem težavam na poti je jambor prispel v Trst. Maja 1894 je bila Bukova dolina popravljena in je lahko vnovič izplula iz tržaškega pristanišča. V lasti Henrika Angela Jazbeca je bila do leta 1911, ko jo je prodal v Turčijo. Leta 1918 so jo dali v razpremo. Življenjska doba jambora se je tedaj končala, a spomin nanj je na Rakitni še živ. Že nekoliko bolj bo oživel 22. junija, ko bodo počastili 125. obletnico prevoza jambora.
