Lutkovne predstave, namenjene odraslemu občinstvu, so v našem prostoru tudi zadnja leta še vedno razmeroma redke, čeprav se zmore sodobna lutkovna umetnost skozi svoje raznovrstne prakse lotiti zelo raznolikih in tudi najbolj zahtevnih tematik. Primer tega bo predstava Posvetitev pomladi, ki jo na Odru pod zvezdami ljubljanskega lutkovnega gledališča z ekipo sedmih nastopajočih ter drugimi sodelavci pripravlja režiser Matjaž Farič, sicer znan tudi po svojem plesnem in koreografskem delu.
»Lutkovno umetnost se na splošno po krivici razume kot nekaj, kar naj bi bilo namenjeno predvsem otrokom; kajti lutka, predvsem v estetskem pogledu, ponuja nešteto izraznih možnosti – in tako lahko z njo dosežemo tudi določene učinke, ki jih z igralci ne moremo, ima pa seveda tudi lutka svoje omejitve, ki izhajajo iz vsakokratne tehnologije, v kateri je izdelana,« razmišlja.
Preplet različnih medijev
Farič je v LGL pred časom že režiral predstavo Groznovilca in takrat je prišlo do zamisli, da bi nekoč pripravil uprizoritev, v kateri bi združili lutke ter sodobni ples, ki se mu je pretežno posvečal v preteklosti. Odločil se je za Posvetitev pomladi, s katero se je v vlogi plesalca in koreografa srečal že večkrat; to prelomno baletno partituro je ruski skladatelj Igor Stravinski napisal med letoma 1911 in 1913, krstna izvedba v koreografiji Vaclava Nižinskega je v Parizu sprožila burne reakcije, vendar je delo do danes že zdavnaj postalo klasično ter eno najpogosteje izvajanih na plesnih odrih sploh. »V lutkovnem mediju bi morda kdo prej pričakoval, na primer, Labodje jezero, toda ker je predstava namenjena odraslim, smo se hoteli izogniti pravljičnim in romantičnim temam. Mislim, da je Posvetitev pomladi dramaturško bolje dorečena, veliko bolj izrazita je tudi glasba, v katero je Stravinski vnesel silovitost, ki mi je zelo blizu,« pojasnjuje.
Predstava je opredeljena kot »lutkovni balet«, vendar gre bolj za žanrsko prispodobo kot pa za to, da bi lutke zares izvajale baletne gibe. »Kakor je balet zakodiran v neko formo, tudi lutkovna animacija zahteva posebne pristope, drugačne od dramske igre ali plesne koreografije; prav vsaka lutka ima že po tehnični plati svoj lasten jezik, zahteva upoštevanje določene forme – brez tega ne more zaživeti, šele tako lahko prenese svoje resnično sporočilo.« V predstavi se po Faričevih besedah enakovredno združujejo gledališče, lutkovno gledališče in ples, pa tudi vizualni elementi, kot so projekcije in luč; vsi nastopajoči so tako gibalci kot animatorji različnih vrst lutk.
Premišljevanje odnosov
Pri snovanju skladbe se je Stravinski naslanjal na motive starodavnega poganskega obredja, kjer so božanstvu pomladi žrtvovali devico v zameno za rodovitnost. Tovrstni rituali pa vselej odpirajo tudi tematiko (družbene) manipulacije, katere simbol je pogosto ravno – lutka. »Lutkovni medij je zato idealen za večplastno obdelavo te teme; tako tudi v predstavi ne skrivamo, da za lutkami obstaja druga sila, ki jih manipulira in hkrati oživlja; animatorji so ves čas vidni, spremljamo lahko tudi odnos med njimi in lutkami, kakor se skozi prizore spreminja – na neki točki na primer nastopi trenutek, ko lutka opazi svojega animatorja in se ga tudi zave.«
Na ta način se oblikujejo tudi vzporednice s sodobnim življenjem, ugotavlja Farič. »Ni bil naš namen, da bi ustvarili družbenokritično predstavo na ravni dnevne politike, vendar pa je skozi metaforo odnosa med živim telesom in lutko mogoče prepoznati to, kar nas v življenju obkroža: ne glede na to, da se družba razvija, namreč še vedno v več pogledih deluje po nekaterih arhetipskih principih. In čeprav nam ne vladajo več plemenski starešine, temveč so središča moči daleč stran, se tiste res pomembne odločitve še zdaj sprejemajo zgolj v ozkem krogu elit.«
