Gospodarstvo, od katerega živimo, že ves čas opozarja, da višjih plač preprosto ne zmore. Ni razloga, da ne bi verjeli, da takšno, kot je, potem na trgu ne bi bilo več konkurenčno. Kajti nizke plače so pogosto edini plus, ki na koncu izravna vse druge naše minuse. Zato pa imamo svobodo, da se lahko pri nas vsakdo – od najmanjšega obrtnika do ministra – lahko gre gospodarstvo. Še lažje bi se šli, če bi zaposleni delali zastonj. Ker tega nočejo, imamo že ves čas vsaj za polovico nižje plače kot pri naših zahodnih sosedih, da se lahko vsi gredo gospodarstvo. Ampak to je očitno premalo. Četudi bi Levica hotela izsiliti višje plače vsaj v državnih podjetjih, bi zbornica to preprečila, češ da bodo hoteli višje plače tudi zaposleni v zasebnem sektorju – kdo bo pa njim to plačal? Tudi naši politiki niso lipeti, da ne bi vedeli, da tudi pri njih ne moremo varčevati, ker bi bil to že čisti napad na demokracijo. Že tako komaj še ustanavljajo nove stranke, ki bodo še bolj zdravo popestrile razhajanja na televizijskih nastopih in v parlamentu. Ampak če zares hočemo blaginjo za vse, bo od nekod treba zanjo nekaj vzeti. Od kod, da se ne bo sesul proračun?

Začnimo na pamet: najprej protokol. Črtati vse, kar počnemo samo zaradi protokolarnih navad in od česar nimajo navadni državljani nobene koristi. Že to bi bilo nekaj. Pa zmanjšati vozni park. Manj šoferjev in pilotov z mehaniki pa manj službenih potovanj in obiskov, manj rezidenc, manj ministrstev in uradnih poslopij… Ali veste, koliko stane samo njihovo vzdrževanje? Manj diplomatov, ki jim pri nas lahko poveljuje vsakdo na čakanju, ki se potem še odloči, da bo postal kar njihov minister. Manj tudi uradov z uradniki in uradnicami, ki si še v nadurah izmišljujejo nove težave, bolj znane kot zapletenost uradnih postopkov. Zaradi njih potem pri nas vsi pametni obupajo in odnehajo. Zato zmanjšati število nepotrebnih teles odločanja, manj štampiljk, manj zakonov in še veliko manj podzakonskih aktov (ali verjamete, da jih je res že 19.000!)… Za mirnejše življenje tudi manj informacij, ki samo jezijo ljudi. Naposled še manj česar koli, od ministrov in predsednikov do… Saj poznate koga, ki samo stane!

Zakaj še naprej varčevati samo pri plačah, ko za pošteno opravljeno delo dobijo ljudje polovico manj, kot bi zaslužili pri naših zahodnih sosedih? In to kar traja, kmalu bo že 30 let. A če kdo s tem ni zadovoljen, takoj vsi v en glas: kaj pa proračun? Pa evropska komisija? Nihče ne reče: igabiga, bomo pa namesto osemkolesnikov kupili štirikolesnike. Ali pa sploh nič. Kaj pa se zaradi tega lahko sesuje? Vse zgoraj našteto? Naj se kar sesuje. Nič hudega, če nikomur v njegovi domovini ne bo treba več na cesto po njegove pravice, ne poštarjem, ne učiteljem, ne policistom, ne zdravnikom in medicinskim sestram, ne znanstvenikom, ne delavcem v tovarnah, tudi ne vojakom, ki naj jim le kupijo takšne čevlje in oblačila in še rokavice povrhu, da jih ne bo zeblo, in naj jim dajo takšno plačo, da če bo treba braniti domovino, naj jo branijo s srcem, ne pa nakurjeni in s tistimi osemkolesniki, ki ne gredo nikamor, ker so samo za v puščavo. Pa da nikomur v tej domovini ne bo treba več na cesto s transparenti in groziti s stavko, da jih bo kdo sploh hotel poslušati.

Kako da se zdrava pamet ne upre, ko zmanjka denarja za novo bolnišnico, za obnovo dotrajanih aparatur ali za nov inštitut, kjer smo vodilni na svetu, za novo šolo, za nove domove za ostarele, za izobraževanje za nove poklice, ki so že ali še bodo potrebni, za nove izume… Zakaj tedaj nihče najprej ne pomisli in potem še sam našteje, katerim stvarem bi se državljani te države, ki se tako rada dela pametno, lahko – brez škode za proračun – najprej odrekli? Potem bodo lahko tudi v strankah pomirjeni.

Milan Maver, Ljubljana