Gre za zemljišče parc. št. 1205/8, K.O. Vič. Iz javne evidence geodetske uprave (Gurs) je razvidno, da gre za »pozidano zemljišče«, iz fotoposnetka terena pa, da gre za zgrajen »gradbeno-inženirski objekt« za potrebe športne dejavnosti. Vrsta in namen pozidave se, razen za stavbe, v evidencah Gursa ne navajata, kar je zelo problematično.

Po podatkih, ki jih na svoji spletni strani objavlja CI, je bil objekt kot »otroško igrišče« zgrajen leta 1969, po tedaj veljavnem zazidalnem načrtu (ZN), gradilo je GP Grosuplje. Tako urejen prostor je bil ves čas v uporabi, skladno z načrtovanim namenom in funkcijo. Po vseh (v letu 1969 veljavnih, podobno kot danes) pravilih urejanja prostora in gradenj je bilo igrišče, namenjeno javni rabi, financirano z občinskimi sredstvi, zbranimi s komunalnimi prispevki v okviru ZN. Na podlagi določil zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, 76. člen – lastninjenje objektov in naprav) so tako financirani objekti »javna lastnina«, v obravnavanem primeru »občinska«. Zgrajeno komunalno urejeno stanje je bilo po takratnih predpisih, in po današnjih, treba evidentirati v javnih evidencah (kataster, zemljiška knjiga) in predati investitorju v last in v upravljanje. V postopkih denacionalizacije bi bilo veliko manj zadreg, če bi se to zgodilo, pa se očitno ni.

Kljub vsemu pa je nerazumljivo, kako je bila »pozidana površina« vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu v naravi, če je bil od nacionalizacije pa do časa odločanja o denacionalizaciji na nepremičnini zgrajen objekt, z dodatnimi finančnimi vlaganji, z bistveno spremenjeno vrednostjo nepremičnine v naravi. Denacionalizacijski postopki so imeli fazo ogleda stanja na terenu, kjer bi bilo treba te bistvene spremembe ugotoviti.

Na podlagi primerljivih postopkov vračanja nepremičnin v TNP je bilo razsojeno, da je treba pri vsem ugotavljati dejansko stanje, ne samo vpogledati v javne evidence, saj je bilo spoznano, da te zaradi splošnih okoliščin niso ažurirane (tako odločitev je sprejelo upravno sodišče 24. 4. 2002).

Nepremičnina, zazidana z objektom, namenjenim javni rabi, ima vse pogoje, da bi bila razglašena za »grajeno javno dobro« (GJD) občinskega pomena in kot taka izvzeta iz vsakršnega pravnega prometa. V primeru dokončanja postopka legalne gradnje (evidentiranje gradnje v javnih evidencah) bi kot javna last nepremičnina tak status tudi dobila, pravni posli z njo pa bi bili nični. To bi moralo veljati tudi za denacionalizacijo z vračilom v naravi (namesto obveznic), nadaljnja uporaba nepremičnine za javni namen pa ne bi bila več vprašljiva.

Vlada je z novim prostorskim in gradbenim zakonskim trojčkom prenesla pogoje glede GJD iz zakona o graditvi objektov (ZGO-1) v zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) in ukinila 211. člen ZGO, ki je dajal »pravno podlago« za (obvezno) vzpostavljanje statusa GJD na površinah, ki so bile zazidane na podlagi v 211. členu citiranih zakonov, med drugim na podlagi zazidalnih načrtov iz časa gradnje nepremičnin.

Danes naj bi bile površine, namenjene javni rabi, lahko tudi v zasebni lasti, kar izključuje status GJD, koliko je za urejanje zelenih in rekreacijskih površin (ko razlastitev praviloma ne pride v poštev) to praktično, pa vidimo iz naporov ljubljanskega župana, da bi uredil obravnavani problem. Mimo volje in želje uradnega lastnika ne more, prisilnih sredstev pa zaradi novih zakonskih razmer tudi nima.

Še huje se vse odraža v tekočih postopkih na sodiščih po zakonu o etažni lastnini in pripadajočih zemljiščih (ZVetL), ko lahko sodišče na podlagi nekega nepreverjenega mnenja sodnega izvedenca ukinja že vzpostavljeni status GJD, sicer pa problematike GJD ne obravnava kot argument za soočanje zasebne lastnine z javno.

Domače tovrstne zablode bo zdaj reševala evropska varuhinja človekovih pravic, kar je seveda sramotno za našo državo. Kot smo (bolj ali manj nezakonito) formalno »izbrisali« ljudi, brišemo že ves čas po osamosvojitvi javno lastnino na nepremičninah.

Martina Lipnik, Ljubljana