Že leta 2017 je sladkorna, ta kronična bolezen, na najbolj revni celini povzročila smrt 300.000 ljudi. Tedaj je bilo sladkornih bolnikov 16 milijonov Afričanov, leta 2045 pa naj bi jih bilo že 41 milijonov (še leta 2000 jih je bilo 8 milijonov). Gre za tempirano bombo, saj afriške države nimajo denarja za zdravljenje sladkorne bolezni. Ker velika večina prebivalcev afriških držav ni zdravstveno zavarovana, bi morali zdravljenje in zdravila plačati sami, pri čemer lahko cena znaša 50 evrov na mesec, kar je običajna mesečna plača. Na Slonokoščeni obali, ki ne sodi med najrevnejše afriške države, je zdravstveno zavarovanih manj kot deset odstotkov ljudi, čeprav zakon iz leta 2014 to zahteva za vse. Ena od afriških držav, ki je z zdravstvenim zavarovanjem razmeroma dobro poskrbela za sladkorne bolnike, je Mali, kjer je velika večina zaposlenih s to boleznijo deležna ustreznega zdravljenja. Vendar gre pri tem samo za petino vseh sladkornih bolnikov.
Številni sladkorni bolniki v Afriki si torej zdravljenja ne morejo privoščiti, nekateri pa zanj porabijo vse prihranke svojih družinskih članov. Mnogi se zatekajo k cenejšemu tradicionalnemu zdravilstvu in šele po tem, ko to ne prinese rezultatov, pridejo v bolnišnico, a tedaj je največkrat že prepozno. Tako pogosto prihaja do smrti, izgube vida, amputacije nog, odpovedi ledvic, kome, možganske kapi in srčnega infarkta – vse to je posledica nezdravljene sladkorne bolezni tipa 2, ki je daleč najpogostejša. Veliko bolj je urejeno zdravljenje na primer v ZDA, kjer je vseh sladkornih bolnikov že zdaj 40 milijonov (v ameriških pijačah in jedeh je pač veliko dodanega sladkorja), še bolj v Sloveniji, kjer zaradi sladkorne bolezni jemlje zdravila 120.000 Slovencev. Sredstva, namenjena zdravstvu, so v afriških državah na vsak način veliko prenizka, da bi lahko zdravili sladkorne bolnike. Posamezniki pa, če ne upoštevamo pripadnikov kleptokratskih elit, nimajo denarja za zdravljenje.
Hud problem v Afriki je že to, da se o sladkorni bolezni, ki je bila še pred 20 leti na tej celini redka, največkrat sploh ne govori. Revni pa največkrat menijo, da je to bolezen bogatih in starih.
Nujnost izboljšanja zdravstva
Če afriške države ne bodo pravočasno ukrepale proti širitvi nenalezljivih kroničnih bolezni v Afriki, bi lahko prišlo do popolnega razsula že tako šibkega zdravstvenega sistema, prizadet bi bil tudi gospodarski in socialni razvoj. Vsekakor bi pri tem morale pomagati evropske države, če si prizadevajo zmanjšati pritisk migrantov iz Afrike.
V boju proti sladkorni bolezni v Afriki bi se lahko zgledovali po uspešnem mednarodnem boju proti aidsu, malariji in tuberkulozi. V resnici je danes velika afriška težava v tem, da so vsa mednarodna sredstva za pomoč zdravstvu namenjena predvsem tem trem boleznim, zaradi česar ni denarja za cel zdravstveni sistem oziroma za druge bolezni. Predvsem bi bilo treba v Afriki bistveno okrepiti nacionalne zdravstvene sisteme, tako da bi bilo z njimi mogoče izvajati preventivo, odkrivanje in zdravljenje nenalezljivih kroničnih bolezni, kot je zlasti sladkorna bolezen. V resnici je tudi ceneje in učinkoviteje, če so zdravniški pregledi namenjeni odkrivanju najrazličnejših bolezni in ne samo posameznih.
Zakaj vse več sladkorne bolezni v Afriki?
Sladkorna bolezen se v afriških državah širi predvsem zato, ker z urbanizacijo tradicionalne jedi vse bolj izpodriva industrijsko pridelana hrana, ki je zelo mastna, slana in vsebuje preveč sladkorja. Tako se pije vse več sladkanih pijač, je sladkarije in slane prigrizke. Jogurti so na primer v Afriki še bolj sladkani kot v Evropi. Poleg tega se uveljavlja beli kruh. Da ne govorimo o širitvi kajenja in onesnaženem zraku v afriških mestih. Trenutno že polovica Afričanov živi v mestih. Tveganje nastanka sladkorne bolezni povečuje tudi vse več sedenja. V vseh večjih afriških mestih je že tretjina prebivalcev predebelih.
