Na območju Slovenije je v drugi svetovni vojni padlo 207 zavezniških letal, večinoma ameriških. S pomočjo zavednih domačinov in partizanov se je rešilo več kot 800 letalcev, ki so se večinoma vrnili v matična oporišča v južni Italiji. Med njimi je bilo tudi deset ameriških letalcev, ki so 2. aprila 1944 izskočili iz sestreljenega ameriškega bombnika na območju pod Gorjanci, ki je bilo takrat pod nadzorom borcev Cankarjeve brigade.
Sestreljeni bombnik B-24 liberator je padel le lučaj stran od Gracarjevega turna blizu Šentjerneja. Na tem mestu pripravljajo 6. aprila slovesno odkritje plošče s spremljevalnim programom. Med drugim bodo z letali in padalci slovenske vojske delno rekonstruirali dogodek izpred 75 let. O njem je leta 1998 izšla knjiga avtorja Raya E. Zincka, ki jo je napisal po spominih pred tremi leti umrlega člana posadke Joeja Maloneyja. Slovenski prevod, ki je izšel pri založi ZRC SAZU, bodo predstavili 20. marca v Kulturnem centru v Šentjerneju, kjer bodo odprli tudi razstavo o dogodku z najdenimi deli bombnika, opremo letalcev in drugimi predmeti.
»Megijine hlačke«
Knjiga nosi naslov Zadnji let Megijinih hlačk. Omenjeni bombnik je namreč nosil prav takšno nenavadno ime. Naslov je kontroverzen, a le na prvi pogled, pravi idejni vodja spominskega dogodka, upokojeni obrambni diplomat Branko Kromar.
»Ta naziv je bil v zgodovini strelstva v ZDA sinonim za popoln 'nezadetek' tarče na streliščih. Namreč, strelci, ki tarče niso zadeli, so dobili signal z rdečo cunjo. Ime bombnika je bilo torej sporočilo nemškim protiletalskim silam, češ, ne boste nas zadeli in srečno se bomo vrnili v našo bazo Italiji,« pripoveduje Kromar.
Zgodilo se je drugače. Bombnik B-24 se je 2. aprila 1944 v formaciji več kot 450 zavezniških bombnikov in spremljevalnih letal odpravil iz oporišča v južni Italiji proti ciljem v tretjem rajhu. Skupina, v kateri je bil tudi omenjeni bombnik, se je odpravila proti mestu Steyr v Avstriji, a so jih že takoj ob prihodu napadla in nekaj tudi sestrelila okupatorska letala. Bombnik B-24 jo je skupil med vračanjem. »Napadla sta ga nemška lovca, ki sta poletela z bližnjega letališča v Cerkljah ob Krki. Eno letalo je ameriški bombnik, ki je bil že poškodovan, sestrelil, a je nato ostal brez streliva. Posadki ni preostalo drugega, kot da skoči iz sestreljenega letala, to je bilo na območju od Pogancev do Brusnic,« pripoveduje upokojeni poveljnik vojaškega letalstva Jože Konda.
Američani so zaupali našim ljudem
Člani posadke so prve dni, dokler se ni zbrala vsa deseterica, preživeli v župnišču v Podgradu, kjer je bil tudi štab Cankarjeve brigade. Partizani so jih pospremili do letališča Otok v Beli krajini, od koder naj bi z zavezniškimi letali poleteli nazaj proti oporišču v Italiji.
»A ker je bil teren preveč razmočen, letala niso mogla pristati. Zato so partizani pospremili ameriške letalce peš skozi Hrvaško v Bosno do Bosanskega Petrovca, od koder so končno lahko poleteli proti Foggii,« dodaja Konda. Pilot je bil sicer ob napadu Nemcev in ustašev na poti ranjen in je konec vojne dočakal v nemškem taborišču.
Po besedah Konde je dogodek pri Gracarjevem turnu za to območje pomemben vsaj z dveh vidikov. Prvi je ta, da se je zgodil prav na območju Gorjancev, kjer je bilo ozemlje že pod nadzorom partizanov. Tako so letalci vedeli, da lahko pričakujejo pomoč in rešitev. Drug pomemben vidik pa je bližina letališča Cerklje, od koder sta poleteli letali, ki sta že tako poškodovani bombnik na poti z misije nad Gradcem dotolkli.
»V zgodbi je mnogo tega, kar kaže na humanost naših ljudi. Ameriški letalci so ljudem na območju Slovenije oziroma Jugoslavije zaupali, saj so vedeli, da če bodo morali izskočiti tukaj, bodo imeli veliko možnosti za preživetje.« S samim dogodkom želijo organizatorji, to je Zveza borcev za vrednote NOB Šentjernej in šentjernejska občina, predvsem obnoviti in oživiti vrednote, ki so krasile ljudi v tedanjih najtežjih časih, dodaja Konda.
